Izbrani deli iz
Mojzesove knjige

1 Besede Boga, ki jih je govoril Mojzesu takrat, ko je bil Mojzes vzet na silno visoko goro

2 in je videl Boga iz obličja v obličje in je govoril z njim in na Mojzesu je bila Božja slava; zato je Mojzes lahko prenesel njegovo navzočnost.

3 In Bog je spregovoril Mojzesu, rekoč: Glej, jaz sem Gospod Bog Vsemogočni in ime mi je Neskončni; kajti sem brez začetka dni oziroma konca let; in mar ni to neskončno?

4 In glej, moj sin si; zatorej poglej in pokazal ti bom stvaritev svojih rok; vendar ne vsega, kajti moja dela so brez konca in tudi moje besede, kajti nikoli se ne končajo.

5 Zatorej nihče ne more videti vseh mojih del, če ne vidi vse moje slave; in nihče ne more videti vse moje slave in po tem ostati v mesu na zemlji.

6 In zate, Mojzes, sin moj, imam delo; in ti si po podobi mojega Edinorojenca; in moj Edinorojeni je in bo Odrešenik, kajti navdajata ga milostljivost in resnica; vendar ni drugega Boga, razen mene in vse stvari so pred menoj, kajti vse poznam.

7 In sedaj, glej, tole stvar ti pokažem, Mojzes, sin moj, kajti v svetu si in sedaj ti jo pokažem.

8 In zgodilo se je, da je Mojzes pogledal in videl svet, na katerem je bil ustvarjen; in Mojzes je videl svet in konce le-tega in vse človeške otroke, ki so in ki so bili ustvarjeni; temu se je močno čudil in se spraševal.

9 In Božja navzočnost se je od Mojzesa umaknila, da njegova slava ni bila na Mojzesu; in Mojzes je bil prepuščen sebi. In ko je bil prepuščen sebi, je padel na zemljo.

10 In zgodilo se je, da je minilo veliko ur, preden je Mojzes spet prejel svojo naravno moč kakor človek; in rekel si je: Sedaj zaradi tega vem, da je človek nič, česar nisem nikdar predpostavljal.

11 Sedaj pa so moje oči videle Boga; vendar ne moje naravne, temveč moje duhovne oči, kajti moje naravne oči ne bi mogle videti; kajti v njegovi navzočnosti bi shiral in umrl; toda na meni je bila njegova slava; in videl sem njegov obraz, kajti pred njim sem bil spremenjen.

12 In zgodilo se je, da je, ko je Mojzes te besede izrekel, glej, prišel Satan in ga skušal, rekoč: Mojzes, sin človekov, časti me.

13 In zgodilo se je, da se je Mojzes ozrl na Satana in rekel: Kdo si? Kajti glej, jaz sem sin Boga po podobi njegovega Edinorojenca; in kje je tvoja slava, da bi te moral častiti?

14 Kajti glej, Boga nisem mogel gledati, ne da bi name prišla njegova slava, in pred njim sem bil spremenjen. Tebe pa lahko gledam v naravnem človeku. Mar ni zares tako?

15 Blagoslovljeno bodi ime mojega Boga, kajti njegov Duh se ni povsem umaknil od mene, oziroma kje je tvoja slava, kajti meni se zdi tema? In lahko presodim med teboj in Bogom; kajti Bog mi je rekel: Časti Boga, kajti samo njemu služi.

16 Poberi se odtod, Satan; ne zavajaj me; kajti Bog mi je rekel: Ti si po podobi mojega Edinorojenca.

17 In dal mi je tudi zapovedi, ko me je poklical iz gorečega grma, rekoč: Kliči k Bogu v imenu mojega Edinorojenca in časti mene.

18 In Mojzes je spet rekel: Ne bom prenehal klicati k Bogu, druge stvari ga imam vprašati: kajti njegova slava je na meni, zatorej lahko presodim med njim in teboj. Poberi se odtod, Satan.

19 In sedaj, ko je Mojzes te besede izrekel, je Satan zakričal z glasnim glasom in besnel po zemlji in ukazal, rekoč: Jaz sem Edinorojeni, časti me.

20 In zgodilo se je, da se je Mojzes začel strašno bati; in ko se je začel bati, je zagledal grenkobo pekla. Ker pa je klical k Bogu, je prejel moč in ukazal je, rekoč: Proč od mene, Satan, kajti edino tega Boga bom častil, ki je Bog slave.

21 In sedaj je Satan začel trepetati in se je zemlja stresla; in Mojzes je prejel moč in zaklical k Bogu, rekoč: V imenu Edinorojenca, poberi se odtod, Satan.

22 In zgodilo se je, da je Satan zakričal z glasnim glasom, z jokom in stokom in škripanjem z zobmi; in odšel je odtod, in sicer iz Mojzesove navzočnosti, da ga ni videl.

23 In sedaj je Mojzes o tem pričeval; zaradi hudobije pa tega človeški otroci nimajo.

24 In zgodilo se je, da je Mojzes potem, ko je Satan odšel iz njegove navzočnosti, povzdignil oči v nebo, navdan s Svetim Duhom, ki pričuje o Očetu in Sinu;

25 in ko je klical Božje ime, je spet zagledal njegovo slavo, kajti bila je na njem; in zaslišal je glas, govoreč: Blagor ti, Mojzes, kajti jaz, Vsemogočni, sem te izvolil in postal boš močnejši od številnih vodá; kajti poslušne bodo tvojemu ukazu, kakor če bi bil Bog.

26 In glej, s teboj sem, in sicer do konca tvojih dni; kajti moje ljudstvo boš rešil iz suženjstva, in sicer Izraelce, moje izvoljene.

27 In zgodilo se je, ko je glas še govoril, da se je Mojzes ozrl z očmi in zagledal zemljo, da, in sicer vso; in niti delčka te ni bilo, ki ga ne bi videl, prepoznavajoč jo po Božjem Duhu.

28 In videl je tudi prebivalce le-te in ni bilo duše, ki je ne bi videl; in prepoznal jih je po Božjem Duhu; in po številu jih je bilo veliko, in sicer nešteto kakor peska na morski obali.

29 In videl je številne dežele; in vsaka dežela se je imenovala zemlja in na obličju le-te so bili prebivalci.

30 In zgodilo se je, da je Mojzes zaklical k Bogu, rekoč: Povej mi, prosim te, zakaj so te stvari takšne in s čim si jih naredil.

31 In glej, Gospodova slava je bila na Mojzesu, tako da je Mojzes stal v Božji navzočnosti in z njim govoril iz obličja v obličje. In Gospod Bog je Mojzesu rekel: Za svoj lastni namen sem naredil te stvari. V tem je modrost in ostaja v meni.

32 In ustvaril sem jih z močjo svoje besede, ki je moj edinorojeni Sin, ki ga navdajata milostljivost in resnica.

33 In ustvaril sem neštete svetove; in prav tako sem jih ustvaril za svoj lastni namen; in ustvaril sem jih s Sinom, ki je moj Edinorojeni.

34 In prvega človeka vseh ljudi sem imenoval Adam, kar je veliko.

35 Toda poročam ti le o tej zemlji in prebivalcih le-te. Kajti glej, veliko svetov je, ki so z močjo moje besede preminili. In veliko jih je, ki sedaj stojijo in za človeka jih je nešteto; jaz pa imam vse stvari preštete, kajti moje so in jih poznam.

36 In zgodilo se je, da je Mojzes spregovoril Gospodu, rekoč: Bodi milosten s svojim služabnikom, o Bog, in mi povej glede te zemlje in prebivalcev le-te in tudi stvarstva in potem bo tvoj služabnik zadovoljen.

37 In Gospod Bog je spregovoril Mojzesu, rekoč: Stvarstev je veliko in jih človek ne more prešteti; jaz pa jih imam prešteta, kajti moja so.

38 In ko bo ena zemlja preminila in stvarstvo le-te, bo prav tako prišla druga; in ni konca mojim delom niti mojim besedam.

39 Kajti glej, to je moje delo in moja slava — da uresničim človekovo nesmrtnost in večno življenje.

40 In sedaj, Mojzes, sin moj, ti bom govoril glede te zemlje, na kateri stojiš; in to, kar ti bom povedal, boš zapisal.

41 In tisti dan, ko bodo človeški otroci imeli moje besede za nič in jih veliko vzeli iz knjige, ki jo boš zapisal, glej, bom vzgojil drugega, ki bo kakor ti; in spet bodo med človeškimi otroki — med tolikimi, kolikor jih bo verjelo.

42 (Naslednje besede so bile Mojzesu izrečene na gori, ime katere med človeškimi otroki ne bo poznano. Sedaj pa so povedane tebi. Ne pokaži jih nikomur, razen tem, ki verjamejo. Tako je. Amen.)