Iskanje trajnega miru in ustvarjanje večnih družin

Naše potovanje skozi življenje ima obdobja tako dobrih kot slabih dni. Vsako predstavlja drugačne izzive. To, kako se naučimo prilagajati spremembam, ki se pojavijo, je odvisno od temelja, na katerem smo zgrajeni. Evangelij našega Gospoda in Odrešenika nudi zanesljiv in trden temelj. Gradimo ga delček za delčkom, ko spoznavamo Gospodov večni načrt za njegove otroke. Odrešenik je Veliki Učitelj. Mi mu sledimo.

Sveti spisi pričujejo o njem in nam nudijo zgled popolne pravičnosti, ki naj ji sledimo. Na zadnji konferenci sem članom Cerkve povedal, da imam številne beležke, v katere je mama zapisovala navedke, ki jih je uporabila, ko se je pripravljala na lekcije Društva za pomoč. Ti zapiski so sedaj prav tako koristni, kot so bili takrat. Eden od teh je bil navedek, ki ga je o značaju Jezusa Kristusa leta 1908 zapisal Charles Edward Jefferson. Takole se glasi:

»Biti kristjan pomeni občudovati Jezusa tako iskreno in tako goreče, da mu v prizadevanju, da bi mu bili podobni, predamo vse svoje življenje.

[...] Morda ga bomo spoznali v besedah, ki jih je izrekel, v dejanjih, ki jih je storil, in tudi v njegovi molčečnosti. Spoznamo ga lahko tudi glede na vtis, ki ga je napravil, prvič, na svoje prijatelje, drugič, na svoje nasprotnike, in, tretjič, na svoje glavne sodobnike. [...]

Ena od značilnosti življenja v dvajsetem stoletju je nezadovoljstvo [in težave]. [...]

Svet hrepeni po nečem, a komaj ve, po čem. Bogastvo je prišlo [in] svet je nasičen z [...] iznajdbami, ki so delo človeške spretnosti in nadarjenosti, mi pa [...] smo še [vedno] nemirni, nezadovoljni [in] zbegani. [Če odpremo] Novo zavezo, [nas pozdravijo naslednje besede]: ‘Pridite k meni in dal vam bom počitek, jaz sem kruh življenja, jaz sem luč sveta, če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, svoj mir vam dajem, prejeli boste moč, radostili se boste.’« (The Character of Jesus, 1908, str. 7, 11, 15–16).

Moške in ženske deloma oblikujejo tisti, med katerimi se odločijo živeti. Oblikujejo jih tudi tisti, katere občudujejo in katere skušajo posnemati. Jezus je velik vzornik. Edini način, da najdemo trajni mir, je, da se oziramo k njemu in živimo.

Kaj je pri Jezusu pomembno preučevati?

»Piscem Nove zaveze [...] ni bilo mar za [Jezusovo] postavo, oblačila, ki jih je nosil, ali za hiše, v katerih je živel. [...] Rodil se je v hlevcu, delal v tesarski delavnici, tri leta učil in potem umrl na križu. [...] Novo zavezo so zapisali možje, ki so bili odločeni, da se [...] osredotočimo na [Gospoda]« (The Character of Jesus, str. 21–22) z zagotovilom, da je resnično bil in je Božji Sin, Odrešenik in Odkupitelj sveta.

Verjamem, da se ena od Odrešenikovih prilik še posebej nanaša na današnji čas.

Nahaja se v trinajstem poglavju Evangelija po Mateju, kjer lahko beremo:

»Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel.

Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka.

Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ‘Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?’

Dejal jim je: ‘Sovražen človek je to storil.’ Služabniki pa so mu rekli: ‘Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?’

‘Nikakor,’ je dejal, ‘da med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice.

Pustite, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.’« (v. 25–30)

Ta stari sovražnik človeštva je odkril toliko sredstev, kot se jih je lahko domislil, da bi ljuljko raztrosil daleč naokrog. Iznašel je načine, da pride celo v svetost našega doma. Hudobni in posvetni načini so postali tako razširjeni, da se zdi, da ni nobenega pravega načina, kako jih iztrebiti. Pridejo po žični in brezžični povezavi prav do naprav, ki smo jih razvili, da nas izobražujejo in zabavajo. Pšenica in ljuljka rasteta tesno skupaj. Gospodar, ki skrbi za njivo, mora z vso močjo negovati to, kar je dobro, in to tako okrepiti in olepšati, da ljuljka ne bo več privlačna ne za oko ne za ušesa. Kot člani Cerkve smo zelo blagoslovljeni, da je dragoceni evangelij našega Gospoda in Odrešenika naš temelj, na katerem lahko gradimo svoje življenje.

V Drugi Nefijevi knjigi v Mormonovi knjigi beremo: »Kajti glejte, spet vam rečem, če boste stopili na pot in prejeli Svetega Duha, vam bo pokazal vse, kar naj bi delali.« (2 Ne 32:5)

Nikoli ne smemo dopustiti, da bi hrup sveta preglasil in premagal ta mirni, tihi glas.

Vsekakor smo bili posvarjeni pred dogodki, s katerimi se bomo soočali v našem času. Naš izziv bo, kako se bomo pripravili na dogodke, za katere je Gospod rekel, da se bodo zagotovo zgodili.

Številni v naši zaskrbljeni družbi razumejo, da bo razpad družine v nemirni svet prinesel zgolj žalost in obup. Kot člani Cerkve imamo odgovornost, da družino kot osnovno enoto družbe in večnosti ohranimo in zaščitimo. Preroki so svarili in vnaprej posvarili o neizbežnih in uničujočih posledicah zniževanja družinskih vrednot.

Ker nas svet vztrajno opazuje, poskrbimo, da bomo s svojim zgledom podprli načrt, ki ga je Gospod določil za svoje otroke tu v tem življenju. Največje poučevanje od vseh mora biti opravljeno s pravičnim zgledom. Da bi se zoperstavili pritiskom sveta, mora biti naš dom sveti kraj. Pomnite, da največji od vseh Gospodovih blagoslovov pridejo in so dani pravičnim družinam.

Previdno moramo nadaljevati z ocenjevanjem vloge, ki jo imamo kot starši. Najpomembnejše poučevanje, ki ga bo otrok kdaj deležen, mu bodo nudili zaskrbljeni in pravični očetje in matere. Poglejmo najprej vlogo matere. Prisluhnite naslednjemu navedku predsednika Gordona B. Hinckleyja:

»Ženske, ki iz hiše napravijo dom, zdaleč več doprinesejo družbi kot tisti, ki poveljujejo velikim vojskam ali vodijo velike korporacije. Kdo lahko oceni vpliv, ki ga ima mati na svoje otroke, babica na svoje potomce oziroma tete in sestre na širšo družino?

Ne moremo izmeriti oziroma izračunati vpliva žensk, ki na svoj način ustvarjajo trdno družinsko življenje in skrbijo za večno dobro prihodnjih rodov. Odločitve, ki jih sprejmejo ženske tega rodu, bodo imele večne posledice. Naj povem, da matere danes nimajo večje priložnosti in večjega izziva, kot je ta, da delajo vse, kar lahko, da krepijo [dom].« (Standing for Something: 10 Neglected Virtues That Will Heal Our Hearts and Homes, 2000, str. 152).

Zdaj pa poglejmo, kakšno vlogo imajo v našem življenju očetje:

Očetje otrokom podeljujejo blagoslove in zanje izvajajo svete uredbe. Ti bodo v njihovem življenju duhovne svetle točke.

Očetje se osebno zavzemajo za vodenje družinskih molitev, vsakdanjega branja svetih spisov in tedenskih družinskih večerov.

Očetje ustvarjajo družinska izročila tako, da sodelujejo pri načrtovanju počitniških potovanj in izletov, v katere bodo vključeni vsi družinski člani. Otroci spominov na te posebne skupne trenutke ne bodo nikoli pozabili.

Očetje se pogovarjajo z vsakim otrokom posebej in jih učijo evangelijskih načel.

Sinove in hčere učijo o vrednotah dela in jim pomagajo, da si v življenju zastavijo dobre cilje.

Očetje dajo zgled zvestega evangelijskega služenja.

Bratje, prosimo, ne pozabite na svoj sveti poklic, ki ga imate kot očetje v Izraelu - najpomembnejši poklic za čas in večnost - poklic, katerega vas ne bodo nikoli razrešili.

Pred veliko leti smo na kolski konferenci za ponazoritev sporočila, ki smo ga predstavljali, pokazali kratek film. V enem letu, ko smo potovali po Cerkvi in v okviru svojih zadolžitev hodili na kolske konference, smo se z vsebino filma zelo dobro seznanili. Skoraj bi jo znali na pamet. Vsa ta leta se sporočila še vedno spominjam. Predsednik Harold B. Lee v filmu pripoveduje o dogodku, ki se je pripetil pri hčeri doma. Nekako takole gre:

Nekega večera je mama mrzlično poskušala končati z vlaganjem nekaj sadja. Otroci so bili končno pripravljeni na spanje in umirjeni. Sedaj je bil čas, da se loti sadja. Ko ga je začela lupiti in razkoščičevati, sta se v kuhinji pojavila fantka in napovedala, da sta pripravljena na večerno molitev.

Ker mama ni hotela, da bi jo pri delu motili, je fantkoma hitro odvrnila: »Zakaj nocoj sama ne zmolita, mamica pa bo nadaljevala s pripravo sadja?«

Starejši od dveh sinov se je odločno postavil in rekel: »Kaj je pomembnejše, molitev ali sadje?« (Gl. Teachings of Presidents of the Church: Harold B. Lee, 2000, str. 143–144.)

Včasih se znajdemo v položaju, ko imamo priložnost, da otroke naučimo lekcijo, ki bo trajno vplivala na njihovo mlado življenje. Seveda so molitve pomembnejše od sadja. Uspešen starš nikoli ne bi smel biti preveč zaposlen, da ne bi izkoristil trenutka v otrokovem življenju, ko ga lahko uči pomembno lekcijo.

Trdno sem prepričan, da v mojih številnih letih nikoli ni bilo obdobja, ko bi otroci nebeškega Očeta bolj potrebovali vodstvo zvestih, predanih staršev. Imamo veliko in plemenito dediščino staršev, ki so se odrekli skoraj vsemu, kar so imeli, da bi našli kraj, kjer bi lahko družino vzgajali v veri in s pogumom, da bi naslednji rod imel več priložnosti, kot so jih imeli sami. Tudi mi moramo v sebi najti tega istega duha odločnosti in z enakim duhom žrtvovanja premagovati izzive, s katerimi se soočamo. Prihodnjim rodovom moramo privzgojiti, da se bodo čedalje bolj zanašali na Gospodove in Odrešenikove nauke.

»In sedaj, sinova moja, pomnita, pomnita, da morata temelje graditi na skali našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin; ko bo hudič poslal svoje silne vetrove, da, svoje strelice v vrtinčastem viharju, da, ko vaju bosta udarjali vsa njegova toča in huda nevihta, da to ne bo imelo moči nad vama, da bi vaju povleklo v brezno bede in neskončnega gorja zavoljo skale, na kateri sta zgrajena, ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če gradijo na njem.« (He 5:12)

Evangelij Jezusa Kristusa je tisti, ki nudi temelj, kjer lahko najdemo trajni mir in ustvarjamo večne družinske enote. O tem pričujem v imenu našega Gospoda in Odrešenika, in sicer Jezusa Kristusa, amen.