Gospod ima za nas načrt!
starešina Carlos A. Godoy
član prvega zbora sedemdeseterih
Ali se bodo obljubljeni blagoslovi izpolnili, če bomo še naprej živeli tako, kot zdaj?
Kakšen privilegij je, da sem priča temu zgodovinskemu trenutku, ko imamo govorniki na generalni konferenci možnost govoriti v maternem jeziku. Ko sem nazadnje govoril za tem govorniškim pultom, me je skrbel naglas moje angleščine. Zdaj me skrbi hitrost moje portugalščine. Nočem govoriti hitreje od podnapisov.
Vsi smo ali še bomo v življenju doživeli trenutke velikih odločitev. Naj se posvetim temu poklicu ali tistemu drugemu? Naj grem na misijon? Ali naj se poročim z njim oziroma z njo?
To so situacije na različnih življenjskih področjih, pri katerih ima lahko majhna sprememba smeri pomembne posledice v prihodnosti. Povedano z besedami predsednika Dietra F. Uchtdorfa: »V letih služenja Gospodu [...] sem spoznal, da do razlik med srečo in bedo pri posameznikih, v zakonski zvezi in družini pogosto pride zaradi napak zgolj zaradi nekaj stopinj.« (Zgolj nekaj stopinj, 178. spomladanska generalna konferenca, apr. 2008, str. 64)
Kako naj se izognemo tem majhnim napakam v izračunu?
Za ponazoritev bom uporabil svojo izkušnjo.
V naši mladi družini smo bili ob koncu osemdesetih moja žena Mônica, dva od najinih štirih otrok in jaz. Živeli smo v São Paulu v Braziliji, delal sem v dobrem podjetju, končal sem študij na univerzi in pred kratkim sem bil razrešen kot škof oddelka, v katerem smo živeli. Življenje je bilo lepo in vse se je zdelo tako, kot mora biti - dokler nas nekega dne ni obiskal stari prijatelj.
Na koncu obiska je pripomnil in vprašal nekaj, kar je vznemirilo moje prepričanje. Rekel je: »Carlos, zdi se, da gre dobro tebi, tvoji družini, tvoji karieri in tvojemu služenju v Cerkvi, vendar,« in potem je prišlo vprašanje, »ali se bodo blagoslovi, ki so ti obljubljeni v patriarhalnem blagoslovu, če boš še naprej živel tako, kot živiš zdaj, izpolnili?«
O svojem patriarhalnem blagoslovu nisem nikoli razmišljal tako. Občasno sem ga prebiral, vendar nikoli z namenom, da bi se osredotočil na blagoslove, obljubljene v prihodnosti, in da bi ocenil, kako živim sedaj.
Po obisku sem pozornost posvetil patriarhalnemu blagoslovu in se spraševal: »Ali se bodo obljubljeni blagoslovi, če bomo še naprej živeli tako, kot živimo zdaj, izpolnili?« Po premisleku sem dobil občutek, da bo potrebnih nekaj sprememb, še posebej glede moje izobrazbe in poklica.
To ni bila odločitev med pravilnim in napačnim, ampak med dobrim in boljšim, kot je učil starešina Dallin H. Oaks, ko je rekel: »Ko premišljujemo o različnih odločitvah, bi se morali spomniti, da ni dovolj, da je nekaj samo dobro. Nekatere odločitve so boljše, spet druge najboljše.« (Dobro, boljše, najboljše, 177. jesenska generalna konferenca, okt. 2007, str. 126)
Kako naj potem poskrbimo, da se bomo odločali za najboljše?
Sledi nekaj načel, ki sem se jih naučil.
Prvo načelo: svoje možnosti moramo pretehtati s ciljem v mislih
Sprejemanje odločitev, ki lahko vplivajo na naše življenje in na tiste, ki jih imamo radi, ne da bi imeli širši vpogled na posledice, je lahko tvegano. Vendar če lahko ocenimo možne posledice teh odločitev v prihodnosti, lahko jasneje vidimo najboljšo pot, po kateri bi morali sedaj.
Če bomo razumeli, kdo smo, zakaj smo tu in kaj Gospod od nas v življenju pričakuje, nam bo to dalo širši vpogled, ki ga potrebujemo.
V svetih spisih najdemo primere, v katerih je širši vpogled razjasnil, po kateri poti je treba iti.
Mojzes je z Gospodom govoril iz oči v oči, spoznal načrt odrešitve in tako bolje razumel svojo vlogo kot prerok, ki bo zbral Izrael.
Bog je Mojzesu rekel, da je Gospod Bog Vsemogočni in da […]
mu bo pokazal, kar je ustvaril. […]
Povedal mu je tudi, da ima zanj delo (gl. Moses 1:3–4, 6).
Ker je Mojzes to razumel, je vzdržal veliko let stisk v divjini in Izrael vodil nazaj domov.
Lehi, veliki prerok iz Mormonove knjige, je sanjal sanje in v svojih videnjih spoznal svoje poslanstvo, da svojo družino pelje v obljubljeno deželo.
»In zgodilo se je, da je Gospod očetu zapovedal, in sicer v sanjah, naj s seboj vzame družino in odide v divjino.
[...] In zapustil je hišo in deželo svojega nasledstva in zlato in srebro in dragocenosti.« (1 Ne 2:2, 4)
Lehi je temu videnju ostal zvest navkljub težavnemu potovanju in temu, da so za seboj morali pustiti udobno življenje v Jeruzalemu.
Drug veliki vzor je prerok Joseph Smith. Po številnih razodetjih, ki so se začela s Prvim videnjem, mu je uspelo izpolniti poslanstvo obnove vsega (gl. Joseph Smith-History 1:1–26).
Kaj pa mi? Kaj Gospod pričakuje od vsakega od nas?
Ni potrebno, da bi videli angela, da bi razumeli. Imamo svete spise, tempelj, žive preroke, patriarhalni blagoslov, navdihnjene voditelje in predvsem pravico, da sami prejmemo razodetje, ki nas bo vodilo pri odločitvah.
Drugo načelo: pripraviti se moramo na izzive, ki nas bodo doleteli
Najboljše poti v življenju so redko najlažje. Pogosto je prav nasprotno. Pogledamo lahko primere prerokov, ki sem jih pravkar omenil.
Mojzes, Lehi in Joseph Smith niso imeli lahkega potovanja navkljub dejstvu, da so bile njihove odločitve pravilne.
Ali smo pripravljeni plačati ceno za svoje odločitve? Ali smo pripravljeni zapustiti udobje, da bi prišli na boljši kraj?
Če se vrnemo k moji izkušnji s patriarhalnim blagoslovom, sem takrat prišel do zaključka, da se moram dodatno izobraziti in zaprositi za štipendijo na ameriški univerzi. Če bi bil izbran, bi moral pustiti službo, prodati vse, kar smo imeli, in kot štipendist za dve leti oditi v Združene države.
Najprej sem moral premagati izzive, kot sta bila TOEFL in GMAT. Potrebna so bila tri dolga leta priprav, veliko zavrnitev in nekaj možnosti, preden sem bil sprejet na univerzo. Še vedno se spomnim telefonskega klica, ko me je konec tretjega leta poklical odgovorni za štipendije.
Rekel je: »Carlos, za vas imam nekaj dobrih in nekaj slabih novic. Dobra novica je, da ste med tremi letošnjimi finalisti.« Takrat je bilo tam samo eno prosto mesto. »Slaba novica je, da je eden od drugih kandidatov sin nekega pomembneža, oni drugi je sin drugega pomembneža in potem ste na vrsti vi.«
Hitro sem se odzval: »In jaz [...] jaz sem Božji sin.«
Na srečo zemeljski starši niso bili odločujoči dejavnik in tistega leta 1992 sem bil sprejet.
Smo otroci Vsemogočnega Boga. On je naš Oče, ima nas rad in za nas ima načrt. V tem življenju nismo zgolj zato, da bi zgubljali čas, ostareli in umrli. Bog hoče, da rastemo in uresničimo svoj potencial.
Povedano z besedami predsednika Thomasa S. Monsona: »Vsak od vas, samski ali poročen, ima ne glede na starost priložnost za rast in učenje. Pridobite si še več znanja, tako intelektualnega kot duhovnega, da boste uresničili ves svoj božanski potencial.« (The Mighty Strength of the Relief Society, Ensign, nov. 1997, str. 95)
Tretje načelo: svojo vizijo moramo predstaviti tistim, ki jih imamo radi
Lehi je večkrat poskušal pomagati Lamanu in Lemuelu, da bi razumela pomembnost sprememb, za katere so se odločili. Zaradi dejstva, da nista imela iste vizije kot njun oče, sta se med potovanjem pritoževala. Pa drugi strani pa se je Nefi obrnil na Gospoda, da bi videl, kar je videl njegov oče.
»In zgodilo se je, potem ko sem jaz, Nefi, slišal vse očetove besede o tem, kar je videl v videnju, [...] sem [...] prav tako želel, da bi to videl in slišal in vedel z močjo Svetega Duha.« (1 Ne 10:17)
S to vizijo Nefi ni bil zmožen premagati zgolj izzivov potovanja, temveč tudi voditi družino, ko je bilo potrebno.
Ko se odločimo za določeno pot, je zelo verjetno, da bo to vplivalo na ljudi, ki jih imamo radi in nekateri bodo z nami celo deležni posledic te odločitve. Idealno bi bilo, da bi oni videli, kar vidimo mi, in imeli isto prepričanje. To vedno ni mogoče, ko pa se zgodi, je potovanje veliko lažje.
V izkušnji, ki sem jo uporabil za ponazoritev, sem nedvomno potreboval ženino podporo. Otroka sta bila še majhna in nista imela veliko povedati, ženina podpora pa je bila bistvena. Spomnim se, da sva se morala z Mônico na začetku pozorno pogovarjati glede spremembe načrtov, dokler ni bila zadovoljna in se za načrt zavzela. Zaradi te skupne vizije spremembe ni samo podprla, ampak je slednja postala tudi bistvena za uspeh.
Vem, da ima v tem življenju Gospod za nas načrt. Pozna nas. Ve, kaj je za nas najbolje. Samo zato, ker gre vse dobro, še ne pomeni, da ne bi morali od časa do časa pretehtati, če bi lahko šlo še bolje. Ali se bodo obljubljeni blagoslovi izpolnili, če bomo še naprej živeli tako, kot zdaj?
Bog živi. On je naš Oče. Odrešenik Jezus Kristus živi in vem, da zaradi njegove odkupne daritve lahko najdemo moč za premagovanje vsakdanjih izzivov. V imenu Jezusa Kristusa, amen.