Starši: otrokovi prvi evangelijski učitelji

Ben Carson je o sebi povedal: »Bil sem najslabši učenec v petem razredu.« Nekega dne je pisal matematični test s tridesetimi nalogami. Učenec, ki je sedel za njim, ga je popravil in mu ga vrnil. Učiteljica, gospa Williamson, je poklicala vsakega učenca posebej, da bi mu vpisala oceno. Slednjič je prišla do Bena. Ker ga je bilo sram, je odgovor zamomljal. Ker je gospa Williamson mislila, da je rekel »devet«, je pripomnila, da je Benov rezultat devet točk od tridesetih, čudovit napredek. Učenec za Benom pa je nato zavpil: »Ne devet! Nobenega ni rešil pravilno.« Ben je rekel, da se je hotel pogrezniti v zemljo.

Istočasno se je s težavami soočala tudi Benova mama Sonya. Bila je ena od štiriindvajsetih otrok, končala je le tri razrede in ni znala brati. Poročila se je pri trinajstih, se ločila, imela dva sinova in ju vzgajala v getu Detroita. Vseeno je bila povsem samostojna in je bila trdno prepričana, da bo Bog pomagal njej in njenima sinovoma, če bo vsak naredil svoj del.

Nekega dne se je v njenem življenju in v življenju njenih sinov zgodil preobrat. Posvetilo se ji je, da imajo uspešni ljudje, ki jim je čistila domove, knjižnice - da berejo. Po delu je šla domov in ugasnila televizijo, ki sta jo gledala Ben in njegov brat. V bistvu je rekla: Fanta, preveč gledata televizijo. Odslej lahko pogledata le tri oddaje na teden. V prostem času bosta šla v knjižnico, prebrala dve knjigi na teden in mi o tem poročala.

Fanta sta bila osupla. Ben je rekel, da v življenju še ni prebral knjige, če tega niso zahtevali v šoli. Uprla sta se, se pritoževala, se prerekala, vendar zaman. Nato se je Ben spominjal: »Določila je zakon. Pravilo mi ni bilo všeč, vendar mi je njena odločnost, da se morava izboljšati, spremenila življenje.«

In kakšna sprememba je to bila! V sedmem razredu je bil že med najboljšimi v razredu. Vpisal se je na univerzo Yale, kjer je prejel štipendijo, nato na medicinsko fakulteto Johns Hopkins, kjer je pri triintridesetih letih postal vodja pediatrične nevrokirurgije in mednarodno priznan kirurg. Kako je to mogoče? Predvsem zaradi mame, ki je kot starš kljub skromnim začetkom poveličala svoj poklic.¹

Sveti spisi govorijo o vlogi staršev - da je njihova naloga ta, da svoje otroke učijo nauk kesanja, vero v Kristusa, Sina živega Boga, in krst ter dar Svetega Duha (gl. NaZ 68:25).

Kot starši moramo biti otrokovi prvi evangelijski učitelji in zgled - ne škof, Nedeljska šola, Mladenke ali Mladeniči, ampak starši. Kot njihovi prvi evangelijski učitelji jih lahko učimo o moči in resničnosti odkupne daritve - o njihovi istovetnosti in božanski usodi - in jim tako omogočimo trden temelj, na katerem lahko gradijo. Potem ko je vse rečeno in storjeno, je dom še vedno idealno okolje za poučevanje evangelija Jezusa Kristusa.

Pred približno letom dni sem imel zadolžitev v Bejrutu v Libanonu. Ko sem bi tam, sem izvedel za dvanajstletno deklico Sarah. Njeni starši in dva starejša sorojenca so se Cerkvi priključili v Romuniji, vendar so se, ko je bilo Sarah le sedem let, morali vrniti v domovino. V njeni domovini ni bilo Cerkve, organiziranih enot, ne Nedeljske šole ali Mladenk. Po petih letih je družina izvedela, da je v Bejrutu veja, in tik pred mojim prihodom sta dvanajstletno hčerko Sarah s svojima starejšima sorojencema poslala tja, da se bodo krstili. Ko sem bil tam, sem imel ognjišče na temo načrta odrešitve. Sarah je vsake toliko časa dvignila roko in odgovorila na vprašanja.

Po sestanku sem, ker sem vedel, da skorajda nima stikov s Cerkvijo, stopil do nje in jo vprašal: »Sarah, kako si poznala odgovore na tista vprašanja?« Nemudoma je odgovorila: »Mama me je naučila.« V njihovi skupnosti ni bilo Cerkve, vendar so doma imeli evangelij. Mama je bila njena prva evangelijska učiteljica.

Enóš je bil tisti, ki je rekel: »Besede, katere sem bil očeta pogosto slišal govoriti o večnem življenju in radosti svetih, so mi globoko potonile v srce.« (En 1:3) Ni dvoma, kdo je bil Enóšev prvi evangelijski učitelj.

Spominjam se očeta, ki je sedel ob kaminu in bral svete spise ter druge dobre knjige, jaz pa sem se ponavadi usedel poleg njega. Spominjam se, da je v srajčnem žepu hranil kartice, na katerih so bili verzi iz svetih spisov in navedki iz Shakespearovih knjig in nove besede, ki se jih je učil na pamet. Spominjam se evangelijskih vprašanj in razgovorov pri večerji. Spominjam se, kolikokrat me je oče vzel s seboj, da sva obiskala ostarele - kako sva se ustavila in kupila sladoled za enega ali piščanca za večerjo za drugega, ali ko je nekaterim, ko jim je stisnil roko v slovo, pustil nekaj denarja. Spominjam se dobrega občutka in želje, da bi bil kot on.

Spominjam se svoje mame, stare približno devetdeset let, ko je v majhni kuhinji pripravljala hrano in nato s pladnjem v roki stopila skozi vrata. Vprašal sem jo, kam gre. Odgovorila je: »Oh, samo nekaj hrane nesem ostarelim.« Mislil sem si: »Mama, ti si ostarela.« Nikoli ne bom mogel biti dovolj hvaležen za starša, ki sta bila moja prva evangelijska učitelja.

Ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko kot starši naredimo, je, da svoje otroke učimo o moči in ne le rutine molitve. Ko sem bil star približno sedemnajst let, sem na kolenih pred posteljo izrekal večerno molitev. Nisem vedel, da je pri vratih stala mama. Ko sem končal, je vprašala: »Tad, ali si Gospoda prosil, naj ti pomaga najti dobro ženo?«

Njeno vprašanje me je povsem presenetilo. To je bila zadnja stvar, na katero bi pomislil. Razmišljal sem o košarki in šoli. In tako sem odgovoril: »Ne.« Nakar je odgovorila: »No, sin, moral bi; to bo najpomembnejša odločitev nasploh, ki jo boš sprejel.« Tiste besede so mi potonile globoko v srce, in tako sem naslednjih šest let molil, da bi mi Bog pomagal najti dobro ženo. In kakšen odgovor na molitev je to bil!

Kot starši lahko svoje otroke učimo moliti za stvari, ki imajo večne posledice - da molijo za moč, da bodo moralno čisti v čedalje bolj spreminjajočem se svetu, da bodo poslušni in imeli pogum zagovarjati to, kar je prav.

Prepričan sem, da večina naših mladih moli vsak večer, vendar jih ima verjetno večina težave z jutranjo molitvijo. To lahko kot starši, kot njihovi prvi evangelijski učitelji popravimo. Kateri starš bi v dneh Mormonove knjige svoje sinove pustil iti v prve bojne vrste brez naprsnika in ščita in meča, da bi jih varovali pred potencialno smrtnim udarcem sovražnika? Toda koliko jih je med nami, ki svoje otroke pustimo, da gredo zjutraj skozi vrata na najnevarnejše bojišče, da se brez duhovnega naprsnika in ščita in meča, ki jih daje zaščitniška moč molitve, soočajo s Satanom in njegovimi neštetimi skušnjavami? Gospod je rekel, naj vedno molimo, da bomo Satana lahko premagali (gl. NaZ 10:5). Kot starši lahko svojim otrokom pomagati privzgojiti navado in moč jutranje molitve.

Svoje otroke lahko naučimo tudi to, da modro izkoristijo svoj čas. Včasih bomo morali tako kot Sonya Carson nastopiti ljubeče, vendar odločno, in omejiti otrokov čas za televizijo in druge elektronske naprave, ki se v številnih primerih polastijo njihovega življenja. Morda bomo morali njihov čas preusmeriti v učinkovitejša evangelijsko osredotočena prizadevanja. Morda bo na začetku nekaj upora, nekaj pritoževanja, vendar moramo imeti, prav kakor Sonya Carson, vizijo in voljo, da bomo vztrajali. Nekega dne bodo naši otroci razumeli in cenili to, kar smo naredili. Kdo bo to naredil, če ne mi?

Vsi se lahko nemara vprašamo: ali otroci od nas prejemajo vse, kar je najbolj duhovnega, intelektualnega in ustvarjalnega, ali pa potem, ko smo vse, kar smo lahko, vložili v cerkvene poklice ali v kariero, prejemajo le ostanke našega časa in talentov? Ne vem, če se bodo nazivi, kot so škof ali predsednica Društva za pomoč, uporabljali v prihodnjem življenju, vem pa, da se bodo nazivi, kot so mož in žena, oče in mama, še naprej uporabljali in cenili v svetovih brez konca. To je eden od razlogov, zakaj je tako pomembno, da kot starši tukaj na zemlji spoštujemo svoje odgovornosti, zato da se lahko pripravimo na tiste še večje, toda podobne odgovornosti v prihodnjem življenju.

Kot starši lahko nadaljujemo z gotovostjo, da nas Bog nikoli ne bo pustil samih. Bog nam nikoli ne da odgovornosti, ne da bi nam ponudil tudi božansko pomoč - o tem lahko pričujem. Molim, da bi v svoji božanski vlogi kot starši, in v partnerstvu z Bogom, postali prvi evangelijski učitelji in zgled za naše otroke, v imenu Jezusa Kristusa, amen.