Želja

Odločil sem se, da spregovorim o pomembnosti želja. Upam, da bo vsak od nas prisluhnil srcu in ugotovil, kaj si resnično želi in kako razporeja svoje najpomembnejše želje.

Želje narekujejo prioritete, prioritete oblikujejo odločitve, odločitve pa določajo dejanja. Želje, ki jih udejanjamo, določajo, kako se bomo spremenili, kaj bomo dosegli in kaj bomo postali.

Najprej bom govoril o nekaj splošnih željah. Kot smrtniki imamo nekaj osnovnih telesnih potreb. Želje, da bi zadovoljili te potrebe, spodbudijo naše odločitve in določajo naša dejanja. V treh primerih bom ponazoril, kako včasih damo prednost željam, za katere menimo, da so pomembnejše od teh.

Prvič, hrana. Potreba po hrani je osnovna, toda za nekaj časa lahko damo prednost močnejši želji po postu.

Drugič, zavetje. Kot dvanajstletni fant sem se zaradi večje želje po izpolnitvi skavtske zahteve za dečke, da preživim noč v gozdu, uprl želji po zavetju. Bil sem eden od številnih fantov, ki smo se odrekli udobju šotorov, poiskali način, da smo si napravili zavetje in si iz naravnih materialov, ki smo jih našli, naredili preproste postelje.

Tretjič, spanje. Celo to osnovno željo lahko zaradi še pomembnejše želje začasno zatremo. Kot mlad vojak utaške narodne garde sem se o tem poučil iz vzora častnika, izkušenega v boju.

V prvih mesecih korejske vojne je bila topniška utaška narodna garda Richfielda poklicana na bojišče. Ta topniška enota, ki ji je poveljeval stotnik Ray Cox, je štela približno štirideset svetih iz poslednjih dni. Ko so jih še dodatno izurili in so njihovo enoto okrepili še rezervisti od drugod, so bili kmalu poslani v Korejo, kjer so doživeli nekaj najsilovitejših spopadov tiste vojne. V neki bitki so morali odbiti neposredni napad na stotine sovražnikovih pehotnih vojakov, v kakršnih so bile premagane in uničene druge topniške enote.

Kaj ima to opraviti s premagovanjem želje po spanju? Neke odločilne noči, ko se je sovražna pehota prebila skozi prve bojne vrste v zaledje, ki ga je zavzelo topništvo, je poveljnik, ki je imel v šotoru povezavo s poljskim telefonom, svojim številnim stražarjem ukazal, naj ga ponoči ob vsaki uri pokličejo. Zaradi tega so stražarji ostali budni, vendar je bilo spanje poveljnika Coxa zato tudi večkrat prekinjeno. »Kako ste to zmogli?« sem ga vprašal. Njegov odgovor odraža moč najpomembnejše želje.

»Vedel sem, da se bom, če se bomo kdaj vrnili domov, na ulicah našega mesteca srečeval s starši tistih fantov, nisem pa se hotel soočiti s katerim od njih, če njihov sin ne bi prišel domov zaradi nečesa, kar kot njegov poveljnik nisem storil.«¹

Kakšen zgled moči najpomembnejše želje glede prioritet in dejanj! Kakšen močan zgled za vse nas – starše, cerkvene voditelje in učitelje – ki smo odgovorni za blaginjo drugih!

Naj končam to ponazoritev: Poveljnik Cox je zgodaj zjutraj po skoraj neprespani noči svoje može vodil v protinapad na sovražnikovo pehoto. Zajeli so več kot osemsto vojnih ujetnikov in imeli le dva ranjenca. Cox je bil odlikovan za pogum, njegova enota pa je za izjemno junaštvo prejela državno odlikovanje za pogum. In tako kot hrabri Helamanovi bojevniki (gl. Alma 27:25–26) so se vsi vrnili domov.²

Mormonova knjiga vsebuje veliko naukov o pomembnosti želja.

Enóšu je bilo potem, ko je več ur prosil Gospoda, rečeno, da so mu grehi odpuščeni. Potem je »začutil željo za blaginjo svojih bratov« (Enóš 1:9). Zapisal je: »In zgodilo se je, da mi je, potem ko sem molil in delal z vso marljivostjo, Gospod rekel: Zaradi tvoje vere ti bom dal glede na tvoje želje.« (12. verz) Bodite pozorni na tri bistvene stvari, iz katerih je izviral obljubljeni blagoslov: želja, delo in vera.

Alma v svoji pridigi o veri uči, da se vera lahko začne zgolj z željo, da bi verjeli, če bomo dopustili, da bo ta želja delovala v nas (Alma 32:27).

Še en pomemben nauk o želji, zlasti o tem, kar bi si morali najbolj želeti, najdemo v izkušnji lamanskega kralja, ki ga je učil misijonar Aron. Kralj je, potem ko je Aronovo poučevanje v njem vzbudilo zanimanje, vprašal: »Kaj naj storim, da se bom lahko ponovno rodil v Bogu« in »imel to večno življenje«? (Alma 22:15) Aron je odgovoril: »Če si to želiš, /…/ če se boš pokesal vseh svojih grehov in se priklonil pred Bogom in v veri klical njegovo ime, verujoč, da boš prejel, potem boš prejel upanje, ki ga želiš.« (16. verz)

Kralj je storil tako in v mogočni molitvi razglasil: »[O]pustil bom vse svoje grehe, da te bom spoznal /…/ in bom poslednji dan odrešen.« (18. verz) Ker je bil svoji odločilni želji predan in ker jo je prepoznal, je čudežno prejel odgovor na molitev.

Prerok Alma si je močno želel, da bi vse ljudi klical h kesanju, vendar je dojel, da si ne sme želeti silne moči, ki bi bila za to potrebna, kajti sklepal je, da pravični Bog »ljudem da glede na njihovo željo, bodisi je to v smrt ali v življenje« (Alma 29:4). V sodobnem razodetju Gospod podobno razglasi, da bo »vsem ljudem sodil po njihovih delih, po željah njihovega srca« (Nauk in zaveze 137:9).

Ali smo resnično pripravljeni, da bo naš Večni Sodnik temu, kar si resnično želimo, pripisal tolikšen pomen?

Veliko odlomkov iz svetih spisov o tem, kar si želimo, govori v smislu tega, kaj iščemo. »Ta, ki me marljivo išče, me bo našel in ne bo zapuščen.« (Nauk in zaveze 88:83) »Iskreno [si] prizadevajte za najboljše darove.« (Nauk in zaveze 46:8) »Kajti ta, ki marljivo išče, bo našel.« (1 Nefi 10:19) »[P]ribližajte se mi in jaz se bom približeval vam; marljivo me iščite in me boste našli; prosite in boste prejeli; trkajte in se vam bo odprlo.« (Nauk in zaveze 88:63).

Svoje želje prilagoditi tako, da največjo prednost namenimo stvarem večnosti, ni lahko. Vse nas mamijo želje po naslednjih štirih posvetnih stvareh: imetju, slovesu, ponosu in moči. Te si morda želimo, vendar jih ne smemo postaviti za svoje največje prioritete.

Tisti, ki si najbolj želijo pridobiti imetje, se ujamejo v past materializma. Ne prisluhnejo svarilu: »Ne išči bogastva ne puhlosti tega sveta.« (Alma 39:14; gl. tudi Jakob 2:18)

Tisti, ki si želijo slavo oziroma moč, naj sledijo zgledu pogumnega poveljnika Moronija, ki ni služil »za moč« ali »za čast sveta« (Alma 60:36).

Kako razvijemo želje? Malo jih bo izkusilo takšno stisko, kot je spodbudila Arona Ralstona³, toda njegova izkušnja nam je dragocena lekcija o razvoju želja. Ko je bil Ralson na pohodu v odročnem kanjonu v južnem Utahu, se je 360-kilogramska skala nenadoma premaknila in mu ukleščila desno roko. Pet samotnih dni se je trudil osvoboditi. Ko se je že skoraj vdal in sprijaznil s smrtjo, je v videnju zagledal triletnega dečka, ki mu je tekel naproti, on pa ga je z levico dvignil. Ralston, ki je to razumel kot videnje svojega bodočega sina in zagotovilo, da še lahko živi, je zbral pogum za drastično dejanje, da si reši življenje, preden bi mu pošle moči. Zlomil si je obe kosti ujete roke in potem uporabil žepni nož iz kompleta opreme, da si je desnico odrezal. Potem je zbral moč in prehodil osem kilometrov, da je poiskal pomoč.⁴ Kakšen zgled moči neizmerne želje! Kadar imamo vizijo tega, kaj lahko postanemo, se nam želja in moč za ukrepanje močno povečata.

Večina od nas se ne bo nikoli soočila s takšno skrajno stisko, vsi pa se soočamo z možnimi pastmi, ki bodo preprečevale naš napredek do naše večne usode. Če so naše pravične želje zadosti močne, nas bodo spodbudile, da se bomo sami osvobodili zasvojenosti in drugih grešnih pritiskov ter prioritet, ki nam preprečujejo večni napredek.

Ne smemo pozabiti, da pravične želje ne smejo biti plehke, nagonske oziroma začasne. Biti morajo srčne, neomajne in trajne. Tako motivirani si bomo prizadevali za stanje, kot ga je opisal prerok Joseph Smith, ko bomo »premagali zlo v [svojem življenju] in opustili vsako željo po tem, da bi grešili«.⁵ To je zelo osebna odločitev. Starešina Neal A. Maxwell je rekel:

»Ko se ljudi opisuje, da so ‘izgubili želje po grehu’, so se zgolj oni sami premišljeno odločili, da bodo te napačne želje opustili, s tem ko se bodo, zato da bi poznali Boga, voljno odrekli vsem svojim grehom.«

»Zato je to, kar si vztrajno želimo, to, kar bomo sčasoma postali in kar bomo prejeli v večnosti.«⁶

Čeprav je pomembno, da opustimo vsako željo po grehu, je za večno življenje treba več. Zato da bomo uresničili svojo večno usodo, si bomo želeli in delali za lastnosti, ki so potrebne, da postanemo večno bitje. Na primer, večna bitja odpuščajo vsem, ki so jim prizadejali krivico. Blaginjo drugih postavljajo pred svojo. Radi imajo vse Božje otroke. Če se to zdi pretežko – in zagotovo ni lahko za nobenega od nas – potem začnimo z željo po takšnih lastnostih in ljubečega nebeškega Očeta prosimo, da nam pri naših občutjih pomaga. Mormonova knjiga nas uči, naj molimo »k Očetu z vso srčno vnemo, da [nas] bo lahko navdala ta ljubezen, ki jo je podelil vsem pravim privržencem njegovega Sina, Jezusa Kristusa« (Moroni 7:48).

Zaključujem z zadnjim primerom želje, ki bi morala biti najpomembnejša za vse moške in ženske – tiste, ki ste poročeni, in tiste, ki ste samski. Vsi bi si morali želeti in trdo delati, da si bomo zagotovili večno zakonsko zvezo. Tisti, ki ste se že tempeljsko poročili, morate narediti vse, kar lahko, da boste to ohranili. Tisti, ki ste samski, si morate tempeljsko poroko želeti in dati prednost prizadevanjem, da jo boste dosegli. Mladi in mladi samski bi morali nasprotovati politično pravilnim, a za večnost napačnim predstavam, ki dvomijo v pomembnost poroke in rojevanja otrok.⁷

Samski moški, prosim, da premislite o izzivu, o katerem je v tem pismu pisala neka samska sestra. Prosila je za »pravične Božje hčere, ki iskreno iščejo vrednega sopotnika, vendarle se zdi, da so moški slepi in zbegani glede tega, ali so oziroma niso odgovorni, da poiščejo te čudovite, izvoljene hčere nebeškega Očeta in jim dvorijo in so voljni skleniti ter spolnjevati svete zaveze v Gospodovi hiši«. Zaključila je: »Veliko je samskih moških svetih iz poslednjih dni, ki so srečni, da hodijo ven in se zabavajo, hodijo na zmenke in se družijo, nimajo pa nobene želje, da bi se kdaj kakorkoli zaobljubili ženski.«⁸

Prepričan sem, da bi nekateri mladi fantje, ki prizadevno iščejo, želeli, da povem, da je tudi nekaj deklet, ki si daleč bolj kot primerno poroko in otroke želijo kariero oziroma druga posvetna priznanja. Tako moški kot ženske potrebujejo pravične želje, ki jih bodo vodile v večno življenje.

Ne pozabimo, da želje narekujejo prioritete, prioritete oblikujejo odločitve, odločitve pa določajo dejanja. Poleg tega zaradi svojih dejanj in želja postanemo nekdo, ki je iskren prijatelj, nadarjen učitelj oziroma nekdo, ki je pripravljen za večno življenje.

Pričujem o Jezusu Kristusu, čigar ljubezen, čigar nauki in čigar odkupna daritev je vse to omogočila. Molim, da si bomo bolj kot vse drugo želeli postati podobni njemu, da se bomo nekega dne lahko vrnili v njegovo navzočnost, da bomo prejeli polnost njegove radosti. V imenu Jezusa Kristusa, amen.