Izpete in neizpete pesmi

»Danes je v moji duši sonce,« je zapisala Eliza E. Hewitt, »sijajnejše in svetlejše od žarkov vsakega zemeljskega neba, kajti Jezus je moja luč.«¹ Zaradi žara v vsakem tonu te čudovite stare krščanske hvalnice skorajda ne moremo zapeti brez nasmeška. Toda danes bi rad iz besedila povzel le eno vrstico, ki nam bo morda pomagala v tistih dneh, ko bomo težko peli ali se smejali in ko se zdi, da »mirnih srečnih trenutkov« nt. Če nekaj časa ne boste mogli ponavljati radostnih melodij, ki jih pojejo drugi, vas prosim, da se trmasto oklenete vrstice te hvalnice, ki zatrjuje: »Jezus, ki posluša, lahko sliši pesmi, ki jih [vi] ne morete zapeti.«²

Med stvarnostmi, s katerimi se kot Božji otroci, ki živimo v padlem svetu, soočamo, je, da so nekateri dnevi težki, dnevi, ko sta naša vera in naša trdnost na preizkušnji. Ti izzivi lahko pridejo zaradi nečesa, kar manjka v nas, manjka v drugih oziroma manjka v življenju, toda ne glede na razlog ugotovimo, da nas lahko oropajo pesmi, ki si jih tako zelo močno želimo peti, in oddaljijo obljubo »pomladi v duši«,³ ki jo Eliza Hewitt slavi v enem svojih verzov.

Kaj torej storimo v takšnih časih? Kot prvo, upoštevamo nasvet apostola Pavla in »upamo na to, kar ne vidimo, /.../ in na to potrpežljivo čakamo«.⁴ V takšnih trenutkih, ko napeve radosti s svojo močjo ne moremo izraziti, bomo morda morali za trenutek obmirovati in preprosto prisluhniti drugim ter zbrati moč sijajne glasbe okrog nas. Številni od nas, ki smo »glasbeno prizadeti« smo si okrepili samozavest in občutno izboljšali svoje petje, tako da smo se postavili poleg nekoga z močnejšim, samozavestnejšim glasom. Temu zagotovo sledi, da bi morali pri petju hvalnic večnosti stati tako blizu, kot je človeško mogoče, ob Odrešeniku in Odkupitelju sveta - ki ima povsem popoln posluh. Potem jemljemo pogum iz njegove zmožnosti, da sliši našo tišino, upanje pa črpamo iz njegovih glasbenih mesijanskih posredovanj za naše dobro. Res je, »ko je Gospod blizu,« da »mi v srcu prepeva golobica miru in pojavijo se cvetice milostljivosti«.⁵

Ob takšnih dnevih, ko se čutimo nekoliko neuglašene, nekoliko manj od tega, kar mislimo, da vidimo ali slišimo v drugih, bi nas prosil, zlasti mlade v Cerkvi, da pomnimo, da je po božanskem načrtu, da vsi glasovi v Božjem zboru niso enaki. Potrebna je raznolikost - soprani in alti, baritoni in basi - da ustvarimo bogato glasbo. Če si sposodim vrstico, navedeno v živahni korespondenci dveh izrednih žensk svetih iz poslednjih dni: »Vsa Božja bitja so dobila mesto v zboru.«⁶ Ko podcenjujemo svojo edinstvenost ali poskušamo upoštevati fiktivne stereotipe - stereotipe, ki jih poganja nenasitna potrošniška kultura, družabni mediji pa jih idealizirajo čez vsako razumno mero - izgubimo bogastvo tona in barvo glasu, ki ju je Bog želel, ko je ustvaril svet raznolikosti.

S tem torej ne pravim, da vsakdo v tem božanskem zboru lahko preprosto začne na ves glas klicati svoj osebni oratorij! Raznolikost ni neubranost, zbori pa zahtevajo disciplino - za naš namen danes, naj, starešina Hales, rečem pot učenca - toda ko smo enkrat sprejeli božansko razodete lirike in usklajene orkestrale, napisane preden je bil svet, tedaj se nebeški Oče veseli, da pojemo s svojim glasom in ne z glasom nekoga drugega. Verjemite vase in verjemite vanj. Ne omalovažujte svoje vrednosti oziroma ne zanemarjajte svojega doprinosa. Predvsem pa ne opustite svoje vloge v zboru. Zakaj? Ker ste edinstveni, ste nezamenljivi. Celo izguba enega glasu oslabi vse druge pevce v tem našem velikem zemeljskem zboru, vključno z izgubo tistih, ki čutijo, da so na robu družbe oziroma na robu Cerkve.

Toda celo ko vse vas spodbujam, naj imate vero glede pesmi, ki jih je nemara težko peti, rade volje priznavam, da se iz drugih razlogov borim z druge vrste pesmimi, ki bi jih morali peti - a jih še ne.

Ko vidim neverjetno gospodarsko neenakost v svetu, občutim krivdo, ko z gospo Hewitt zapojem »blagoslovi, ki mi jih [Bog] sedaj daje [in] radosti, ’prihranjene’ zgoraj«.⁷ Tega odpeva ne moremo docela zvesto zapeti, če nismo častno poskrbeli za revne. Ekonomsko pomanjkanje je prekletstvo, ki udarja leto za letom in rod za rodom. Poškoduje telesa, pohabi duše, rani družine in uniči sanje. Če bi lahko za zmanjšanje revščine storili več, kar nam Jezus stalno zapoveduje, naj storimo, bi morda nekateri z manj sreče v svetu lahko nemara prvič v življenju zamrmrali nekaj tonov hvalnice Danes je v moji duši sonce (There is Sunshine in My Soul Today).

Ugotavljam tudi, da je težko peti vedre, živahne pesmi, ko tako številni okrog nas trpijo zaradi duševnih in čustvenih bolezni ali drugih izčrpavajočih zdravstvenih omejitev. Na žalost včasih ta bremena ostajajo navkljub pogumnim prizadevanjem raznoraznih skrbnikov, vključno z družinskimi člani. Molim, da ne bomo dopustili, da bi ti Božji otroci tiho trpeli in bili obdarjeni z Gospodovo zmožnostjo, da slišijo pesmi, ki jih sedaj ne morejo peti.

Nekega dne pa bo, upam, veliki svetovni zbor ubrano zapel vse rasne in etnične vrstice, oznanjujoč, da orožje, blatenje in strupenost niso način za reševanje človeških sporov. Nebeške izjave nam kličejo, da je edini način, da kdaj zadovoljivo rešimo kompleksna družbena vprašanja, to, da ljubimo Boga in spolnjujemo njegove zapovedi ter tako odpremo vrata edinemu trajnemu načinu reševanja, da kot bližnji ljubimo drug drugega. Prerok Eter je učil, naj »[upamo] na boljši svet«. Ko je Moroni, izmučen zaradi vojn in nasilja, to prebral, pa čeprav tisoč let kasneje, je izjavil, da bo »čudovitejša pot« za ta svet vedno evangelij Jezusa Kristusa.⁸

Kako hvaležni smo, da sredi tovrstnih izzivov občasno zaslišimo popolnoma drugačno pesem, ki je nismo zmožni zapeti, vendar iz drugačnega razloga. In sicer ker so občutki tako globoki in osebni, celo tako sveti, da bodisi ne morejo bodisi ne smejo biti izraženi - kot Cordelijina ljubezen do očeta, o kateri je rekla: »Moja ljubezen je  /.../ bogatejša od jezika. /.../ Srca si ne morem potisniti v usta.«⁹ Ko občutimo nekaj svetega, teh občutij preprosto ni moč izreči - duhovno so neopisljivi - kakor molitev, ki jo je Jezus izrekel za nefijske otroke. Tisti, ki so bili temu dogodku priča, so zapisali:

»Oko še ni videlo niti ni uho prej slišalo tako velikih in čudovitih reči, kakor smo videli in slišali Jezusa govoriti k Očetu. 

/..../ Niti jezik ne more spregovoriti, niti ne more nihče zapisati, niti ne more človeško srce dojeti tako velikih in čudovitih reči, kakor smo mi tako videli kakor slišali govoriti Jezusa.«”¹⁰

Tovrstni posvečeni trenutki ostajajo neizrečeni, ker se izraz, četudi možen, zdi kakor oskrunitev.

Bratje in sestre, živimo v minljivem svetu s številnimi pesmimi, ki jih ne moremo, ali pa jih še ne pojemo. Toda vsakogar od nas rotim, naj za vedno in zvesto ostane v zboru, kjer bomo lahko za vedno uživali v najdragocenejši od vseh hvalnic - pesmi odkupne ljubezni.¹¹ K sreči je sedežev za to posebno točko neomejeno število. Prostor je za tiste, ki govorijo drugačne jezike; proslavite različne kulture in živite na številnih lokacijah. Prostor je za samske, za poročene, za velike družine in za vse, ki nimajo otrok. Prostor je za tiste, ki so nekoč imeli vprašanja glede svoje vere, in prostor za tiste, ki jih še vedno imajo. Prostor je tudi za tiste z drugačnimi spolnimi nagnjenji. Skratka, prostor je za vse, ki imajo radi Boga in njegove zapovedi spoštujejo kot merilno palico za osebno obnašanje, kajti če je Božja ljubezen napev naše skupne pesmi, potem je naše skupno iskanje, da smo mu poslušni, nepogrešljiva harmonija. Z božanskimi zahtevami po ljubezni in veri, kesanju in sočutju, poštenosti in odpuščanju je v tem zboru prostor za vse, ki si tu želijo biti.¹² Pridite, kakršni ste, ljubeči Oče pravi vsakomur od nas, vendar dodaja: »Ne nameravajte ostati takšni, kakršni ste!« Smejimo se in pomnimo, da je Bog odločen iz nas narediti več, kot si sploh mislimo, da smo lahko.

Da bi v tem velikem oratoriju, ki je njegov načrt za povzdignjenje, ponižno sledili njegovi taktirki in vadili pesmi, ki jih ne moremo peti, dokler teh pesmi ne bomo darovali [svojemu] Kralju.¹³ Potem bomo nekega dne, kot pravi naša nadvse priljubljena hvalnica, rekli:

Pričujem, da bo prišla ura, ko bo Bog, naš večni Oče, na zemljo ponovno poslal svojega edinorojenega Sina, da bo tokrat kot Kralj kraljev kraljeval in vladal za vekomaj. Pričujem, da je to njegova obnovljena Cerkev in da je sredstvo za prinašanje naukov in odrešilnih evangelijskih uredb vsemu človeštvu. Ko bo njegovo sporočilo »prišlo na vsako celino [in] v vsako podnebje,«¹⁵ bo Jezus zares »[pokazal] svoj nasmejani obraz«.¹⁶ Tam bo tistega dne zagotovo večno sonce za dušo. Hrepeneče molim, da bo ta obljubljena ura prišla, v imenu Jezusa Kristusa, amen.