Dragoceni Božji darovi

Bratje in sestre, pravkar smo sodelovali na svečanem zborovanju, običaju, ki ga lahko najdemo v Svetem pismu, ko se je starodavni Izrael zbral, da bi čutili Gospodovo navzočnost in slavili njegove blagoslove.¹ Imamo privilegij, da živimo v času, ko je bil ta starodavni običaj obnovljen po preroku Josephu Smithu.² Rotim vas, da si v dnevnik zapišete, kaj ste čutili glede tega nadvse svetega dogodka, ki ste se ga udeležili.

Nedavno smo se poslovili od našega dragega prijatelja in preroka, predsednika Thomasa S. Monsona. Čeprav ga vsi pogrešamo, smo globoko hvaležni, da je Gospod poklical novega preroka, predsednika Russella M. Nelsona, da predseduje njegovi Cerkvi. Po utečenem redu smo sedaj začeli novo poglavje v naši cerkveni zgodovini. To je dragoceni Božji dar.

Ko smo predsednika Nelsona podprli z dvigom roke, smo stali kot priče pred Bogom in priznali, da je upravičeni naslednik predsednika Monsona. Z dvignjenimi rokami smo obljubili, da bomo prisluhnili njegovemu glasu, ko bo od Gospoda prejemal navodila.

Gospod je rekel,

naj prisluhnemo vsem njegovim [torej predsedniku Cerkve] besedam in zapovedim, ki nam jih bo dal, kakor jih bo sam prejel,

kajti prejeli bomo njegovo besedo, kakor če bi jo iz Božjih ust, v vsej potrpežljivosti in veri³.

Našega novega preroka – predsednika poznam več kot šestdeset let. Z njim sem triintrideset let služil v zboru dvanajsterih in sem priča, da ga je Gospodova roka pripravljala, da postane naš predsedujoči apostol in prerok, da bo uporabljal vse ključe svetega duhovništva na zemlji. Da bi vsak od nas v celoti podprl njega in njegova svetovalca in sledil njihovemu vodstvu. Toplo pozdravljamo tudi starešino Gonga in starešino Soaresa kot člana zbora dvanajstih apostolov.

Jezus se je po vstajenju, dogodku, ki ga praznujemo ta sijajni velikonočni konec tedna, prikazal svojim učencem in rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«⁴ Bodite pozorni na dvojno dejanje – Bog pošlje svojega Sina. Sin pošlje svoje služabnike – smrtnike in smrtnice – da opravijo njuno delo.

Ne bi smeli biti presenečeni nad tem, da tisti posamezniki, ki so bili poklicani, da opravljajo Gospodovo delo, niso popolni ljudje. Zgodbe iz svetih spisov podrobno opisujejo dogodke o moških in ženskah, ki jih je Bog poklical, da dovršijo veliko delo – dobrih sinovih in hčerah nebeškega Očeta – ki so bili poklicani, da v Cerkvi opravljajo svoje zadolžitve, pri čemer si prizadevajo narediti vse, kar je v njihovi moči, toda nihče od njih še ni popoln. To danes velja tudi za nas.

Kako glede na stvarnost naših človeških slabosti in pomanjkljivosti, vztrajamo v podpiranju drug drugega? Začne se z vero – pravo, iskreno vero v Gospoda Jezusa Kristusa. Vera v Odrešenika je prvo načelo Kristusovega nauka in evangelija.

Pred več leti sem obiskal Sveto deželo. Ko smo se vozili mimo nasada gorčice, je direktor jeruzalemskega središča UBY vprašal, če sem kdaj videl gorčično seme. Nisem, zato smo se ustavili. Pokazal mi je semena z gorčičnega nasada. Bila so presenetljivo majhna.

Nato sem se spomnil Jezusovega nauka: »Resnično, povem vam: Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ‘Prestavi se od tod tja!’, in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.«⁵

Če imamo vero, ki je majhna kot gorčično seme, nam Gospod lahko pomaga odstraniti gore malodušja in dvoma v nalogah, ki so pred nami, ko služimo Božjim otrokom, vključno z družinskimi člani, člani Cerkve in tistimi, ki še niso člani Cerkve.

Bratje in sestre, življenje je lahko navdano z vero, radostjo, srečo, upanjem in ljubeznijo, ko udejanjamo najmanjšo količino prave vere v Kristusa – in sicer vere v velikosti gorčičnega semena.

Starešina George A. Smith se je spomnil nekega nasveta, ki mu ga je dal prerok Joseph Smith: »Rekel mi je, naj nikdar ne obupam ne glede na okoliščine, v katerih se bom znašel. Tudi če bi padel v najglobljo jamo Nove Škotske ali bi se name zgrnilo Skalno gorovje, ne smem obupati, temveč vztrajati, udejanjati vero in obdržati silen pogum in bom slednjič prišel ven.«⁶

Morali bi se spomniti Pavlove izjave: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.«⁷ Da to vemo, je še en dragocen Božji dar.

Poleg darov, ki sem jih omenil, jih je še veliko, veliko več. Sedaj bom govoril zgolj o nekaterih – o daru sobotnega dne, zakramentu, služenju drugim in neprimerljivem Božjem daru, ki je Odrešenik.

Moč nedelje je, da v cerkvi in doma izkusimo veselje, radost in toplino tega, da brez kakršnih koli motenj čutimo Gospodovega Duha.

Preveč si jih dopušča, da tako rekoč živijo na spletu zaradi svojih pametnih naprav – zaslonov, ki jim dan in noč osvetljujejo obraz ter čepki v ušesih, ki izločajo mirni, tihi glas Duha. Če ne najdemo časa, da se odklopimo, lahko zamudimo priložnosti, da bi slišali glas njega, ki je rekel, naj bomo mirni in se zavemo, da je on Bog⁸. Nič ni torej narobe s tem, da izkoristimo napredek v tehnologijah, ki jih je navdihnil Gospod, vendar moramo biti pri njihovi uporabi pametni. Ne pozabite daru nedelje.

Blagoslov tega, da na zakramentnem sestanku prejmemo zakrament, ne sme nikoli postati rutina ali zgolj nekaj, kar delamo na zakramentnem sestanku. V celem tednu je le sedemdeset minut, ko se v življenju lahko ustavimo in najdemo več miru, radosti in sreče.

To, da vzamemo zakrament in obnovimo svoje zaveze, je naš znak Gospodu, da se ga vselej spominjamo. Njegova odkupna daritev je dragoceni Božji dar.

Privilegij služenja otrokom nebeškega Očeta je še ena priložnost, da sledimo vzoru njegovega ljubega Sina tako, da drug drugemu služimo.

Nekatere priložnosti za služenje so uradne – v družini, v cerkvenih poklicih in naše sodelovanje v organizacijah javnega služenja.

Člani Cerkve – moški in ženske – naj ne oklevajo, če želijo kandidirati za javno funkcijo, na kateri koli ravni vlade, kjer koli živijo. Naši glasovi so danes bistveni in pomembni v naših šolah, v naših mestih in v naših državah. Kjer obstaja demokracija, je naša dolžnost kot članov, da volimo častne moške in ženske, ki so voljni služiti.

Številne priložnosti za služenje so neuradne – brez zadolžitve – in pridejo, ko pomagamo drugim, ki jih srečamo na življenjskem potovanju. Spomnite se, da je Jezus učil pravnika, da bi morali Boga in bližnje ljubiti kakor same sebe, pri čemer je uporabil primer dobrega Samarijana.⁹

Služenje odpre okno, s čimer razumemo Kristusovo življenje in delovanje. Prišel je, da bi služil, kot učijo sveti spisi: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje za odkupnino za mnoge.«¹⁰

Peter je z naslednjimi besedami morda najbolje opisal Odrešenikovo zemeljsko delovanje, ko je omenil Jezusa, »[ki je] hodil [...] iz kraja v kraj ter delal dobra dela«¹¹.

Gospod Jezus Kristus je najdragocenejši od vseh Božjih darov. Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«¹²

Nefi je zajel pomembnost Odrešenika, ko je razglasil: »Radostimo se v Kristusu, pridigamo o Kristusu, prerokujemo o Kristusu in zapisujemo po naših prerokbah, da bodo naši otroci vedeli, h kateremu viru naj se ozirajo za odpuščanje svojih grehov.«¹³ Kristus mora vselej in povsod ostati v središču našega življenja.

Ne smemo pozabiti, da je njegovo ime tisto, ki se pojavlja na naših krajih čaščenja; krstimo se v njegovem imenu, in v njegovem imenu smo potrjeni, posvečeni, obdarjeni in pečateni v zakonsko zvezo. Vzamemo zakrament in obljubimo, da bomo prevzeli njegovo ime in postali pravi kristjani. Nazadnje, v zakramentni molitvi se nas prosi, naj se ga vselej spominjamo¹⁴.

Ko se pripravljamo na jutrišnjo velikonočno nedeljo, se spomnimo, da je Kristus na prvem mestu. Je pravični Sodnik, naš zvesti Posrednik, naš blagoslovljeni Odkupitelj, Dobri Pastir, obljubljeni Mesija, pravi Prijatelj in še veliko več. On je zares zelo dragoceni dar, ki nam ga je dal naš Oče.

Na svoji poti učenca imamo številne zahteve, skrbi in naloge. Toda nekatere dejavnosti morajo vedno biti v samem bistvu članstva v Cerkvi. Gospod zapove, naj bomo zatorej zvesti; naj smo v službi, v katero nas je postavil; naj podpiramo šibke, dvigamo utrujene roke in okrepimo klecava kolena¹⁵.

To je Cerkev dejanj! To je čista pobožnost!Ko podpiramo, dvigamo in krepimo tiste z duhovnimi in posvetnimi potrebami, je to evangelij v pravem smislu! To pomeni, da jih obiščemo in jim pomagamo¹⁶, da se bodo njihova pričevanja o veri v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa ter njegovo odkupno daritev zasidrala v njihovih srcih.

Naj nam Bog pomaga in nas blagoslovi, da bomo cenili svoje številne dragocene Božje darove, vključno s svojim članstvom v njegovi obnovljeni Cerkvi. Molim, da bomo navdani z ljubeznijo do otrok nebeškega Očeta in da bomo zmožni videti njihove potrebe in bili pripravljeni na jasen in prijazen način odgovoriti na njihova vprašanja in skrbi glede evangelija, kar bo poglobilo razumevanje in hvaležnost za druge.

Pričujem, da je Jezus Kristus naš Odrešenik. To, kar nas bodo na tej generalni konferenci učili, pride po navdihu od apostolov in prerokov, od generalnih voditeljev in voditeljic, ki so generalni uradniki Cerkve. Ponižno molim, da bosta Gospodova radost in mir bivala z vsakim od nas, v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.