Pripadnost zavezam

Dragi bratje in sestre, povedal vam bom zgodbo o otroku iz Osnovne, ki se uči moliti. »Hvala za črko A, črko B … črko G.« Otrokova molitev se nadaljuje: »Hvala za črko V, Z, Ž. Dragi nebeški Oče, hvala za številko 1, številko 2.« Učiteljica v Osnovni je zaskrbljena, vendar modro čaka. Otrok reče: »Hvala za številko 5, številko 6 – in hvala za učiteljico v Osnovni. Je edina, ki mi je pustila izmoliti do konca.«

Nebeški Oče sliši vsako otrokovo molitev. Z neskončno ljubeznijo nam kliče, naj pridemo, verjamemo in pripadamo po zavezi.

Ta svet je poln prividov, iluzij, trikov. Veliko je bežnega in površinskega. Ko odložimo maske, pretvarjanje, odobravanje in neodobravanje množice, zahrepenimo po več kot minljivem sijaju, kratkotrajni povezanosti ali praznem iskanju posvetnega zanimanja zase. Na srečo obstaja pot do tovrstnih odgovorov.

Ko z zavezo sprejmemo velike Božje zapovedi, naj ljubimo Boga in ljudi okrog sebe, tega ne delamo kot tujci ali gostje, temveč kot njegovi otroci doma.¹ Star paradoks še vedno drži. Če posvetni jaz izgubimo v pripadnosti zavezam, najdemo in postanemo svoj najboljši večni jaz² – svobodni, živi, resnični – in opredelimo svoje najpomembnejše odnose. Pripadnost zavezam pomeni, da z Bogom in z drugimi v svetih uredbah, preko katerih se v življenju udejanja božanska moč, sklenemo svete obljube in se jih držimo³ Ko se zavežemo z vsem, kar smo, lahko postanemo več, kot smo. Pripadnost zavezam nam da mesto, zgodbo, zmožnost, da postanemo. Daje vero v življenje in odrešenje.⁴

Božanske zaveze postanejo vir ljubezni do in od Boga in zatorej do drugih. Bog, naš nebeški Oče, nas ljubi in pozna bolj, kot mi ljubimo ali poznamo sebe. Vera v Jezusa Kristusa in osebna sprememba (kesanje) prinašata usmiljenje, milost, odpuščanje. Slednje blaži ranjenost, osamljenost, nepravičnost, ki jih doživimo na zemlji. Ker je Bog naš nebeški Oče, želi, da prejmemo največji Božji dar – njegovo radost, njegovo večno življenje.⁵

Naš Bog je Bog zavez. V njegovi naravi je, da zaveze izpolni in izkaže milost.⁶ Njegove zaveze bodo trajale tako dolgo, »dokler bo trajal čas oziroma bo stala zemlja oziroma bo treba odrešiti enega samega človeka na obličju le-te«.⁷ Njegov namen ni, da bi tavali v bivanjski negotovosti in dvomih, temveč da se radostimo v ljubečih odnosih zavez, ki so »močnejše od spon smrti«.⁸

Božje uredbe in zaveze so po svojih zahtevah obče, po priložnostih pa individualne. Ker je Bog pravičen, vsak posameznik vsepovsod in vsake starosti lahko prejme odrešilne uredb. V veljavo stopi svobodna volja – posamezniki se odločijo, ali bodo ponujene uredbe sprejeli. Božje uredbe nudijo smerokaze na Božji poti zavez. Božji načrt, po katerem naj bi Bog svoje otroke pripeljal domov, imenujemo načrt odkupitve, načrt odrešitve, načrt sreče. Odrešitev, odkupitev, celestialna sreča so možne, ker je Jezus Kristus »izpeljal to popolno odkupno daritev«.⁹

Pripadati Bogu in z drugimi hoditi po njegovi poti zavez pomeni biti blagoslovljen zaradi pripadnosti zavezam.

Prvič, pripadnost zavezam je osredotočena v Jezusu Kristusu kot »sredniku nove zaveze«.¹⁰ Če smo »posvečeni v Kristusu /…/ v Očetovi zavezi«, se vse lahko obrne v naše dobro.¹¹ Vsak dober in obljubljeni blagoslov pride k tistim, ki ostanejo zvesti do konca. »Srečno stanje tistih, ki izpolnjujejo Božje zapovedi«, pomeni v vsem biti blagoslovljen »tako posvetno kot duhovno« in prebivati z Bogom v neskončni sreči.¹²

Ko se trudimo živeti po zavezah, se nam včasih lahko zdi, da smo v družbi angelov. In bomo – s tistimi, ki jih imamo radi in ki nas blagoslavljajo na tej strani tančice, in s tistimi, ki imajo radi nas in nas blagoslavljajo z druge strani tančice.

S sestro Gong sva pripadnost zavezam v najbolj ljubeči obliki nedavno videla v bolnišnični sobi. Mladi oče je brezupno potreboval presaditev ledvice. Njegova družina je jokala, se postila in molila, da bi jo prejel. Ko je prišla novica, da je rešilna ledvica ravnokar postala na voljo, je njegova žena tiho rekla: »Upam, da je tista druga družina v redu.« Apostol Pavel je pripadnost zavezam izrazil takole: »Da bi se sam okrepil med vami, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni.«¹³

Na življenjski poti lahko izgubimo vero v Boga, vendar on nikoli ne izgubi vere v nas. Luč na njegovi verandi je tako rekoč vselej prižgana. Kliče nam, naj pridemo oziroma se vrnemo k zavezam, ki označujejo njegovo pot. Čaka pripravljen, da nas objame, in sicer ko smo »še daleč«.¹⁴ Ko z očesom vere iščemo vzorce, most ali povezane pikice svojih izkušenj, lahko vidimo Božje blage milosti in spodbudo, zlasti v preizkušnjah, žalostih in izzivih, kakor tudi v radostih. Ne glede kako pogosto nam spodrsne ali pademo, nam bo, če se še naprej pomikamo k njemu, korak za korakom pomagal.

Drugič, Mormonova knjiga je oprijemljiv dokaz, ki ga lahko držimo v rokah, o pripadnosti zavezam. Je obljubljeno orodje za zbiranje Božjih otrok in o njej je bilo prerokovano kot o novi zavezi.¹⁵ Ko jo beremo sami in z drugimi, potiho ali na glas, lahko Boga vprašamo »z iskrenim srcem, z resničnim namenom, z vero v Kristusa,« in Bog nam z močjo Svetega Duha zatrdi, da izpričuje resnico.¹⁶ To vključuje gotovost, da je Kristus naš Odrešenik, da je Joseph Smith prerok obnove in da se Gospodova Cerkev imenuje z njegovim imenom – Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni.¹⁷

Mormonova knjiga vam, ki ste Lehijevi otroci, »otroci prerokov«, govori preko starodavne in sodobne zaveze.¹⁸ Vaši predniki so prejeli obljubo zaveze, da boste vi, njihovi potomci, v Mormonovi knjigi prepoznali glas kakor iz prahu.¹⁹ Ta glas, ki ga čutite ob branju, vam pričuje, da ste »otroci zaveze«²⁰ in da je Jezus vaš Dobri Pastir.

Mormonova knjiga vsakega od nas prosi z Almovimi besedami, naj z Gospodom sklenemo »zavezo, da mu bomo služili in izpolnjevali njegove zapovedi, da bo na [nas] lahko obilneje razlil svojega Duha«.²¹ Ko se želimo spremeniti na bolje – kot je nekdo rekel, »da ne bi bili več nesrečni in da bi bili srečni, ker smo srečni« – postanemo dovzetni za vodstvo, pomoč in moč. Ko z zavezo začnemo pripadati Bogu in skupnosti zvestih vernikov, lahko – zdaj – prejmemo blagoslov, obljubljen v Kristusovem nauku.²²

Obnovljeno duhovniško polnomočje in moč za blagoslavljanje vseh njegovih otrok je tretja razsežnost pripadnosti zavezam. Janez Krstnik ter apostoli Peter, Jakob in Janez so v tem razdobju postali poveličani Božji glasniki, da so obnovili njegovo duhovniško polnomočje.²³ Zaradi Božjega duhovništva in njegovih uredb odnosi na zemlji postanejo bolj ljubeči in laho zapečatijo odnose v nebesih.²⁴

Duhovništvo lahko blagoslavlja dobesedno od zibke do groba – od blagoslova in imenovanja otroka do posvetitve groba. Duhovniški blagoslovi ozdravljajo, tolažijo, svetujejo. Neki oče je bil jezen na sina, dokler ni prišla odpuščajoča ljubezen, ko je sinu dal ljubeči duhovniški blagoslov. Neka ljuba mladenka, edina članica v družini, je bila negotova glede tega, ali jo Bog ljubi, dokler ni prejela navdihnjenega duhovniškega blagoslova. Po vsem svetu se plemeniti patriarhi duhovno pripravijo, da dajo patriarhalne blagoslove. Ko vam patriarh na glavo položi roke, občuti in izrazi Božjo ljubezen do vas. Izreče vašo rodovniško povezavo z Izraelovo hišo. Navede Gospodove blagoslove. Žena nekega patriarha mi je z značilno skrbnostjo povedala, kako z družino tiste dni, ko papa daje patriarhalne blagoslove, prosijo za Duha.

In zadnja točka, blagoslovi pripadnosti zavezam pridejo, če sledimo Gospodovemu preroku in se radostimo v življenju po zavezah, ki vključuje poroko. Zakonska zaveza postane najvišja in večna, ko se vsak dan najprej odločimo za srečo zakonca in družine namesto za svojo. Ko »jaz« postane »mi«, skupaj rastemo. Skupaj se staramo, skupaj se pomladimo. Ko drug drugega vse življenje blagoslavljamo, tako da pozabimo nase, ugotovimo, da so naše najgloblje želje posvečene v času in večnosti.

Čeprav se okoliščine razlikujejo, če bomo delali vse, kar lahko, in po najboljših močeh in Gospoda iskreno vprašali ter ga na poti prosili za pomoč, nas bo ob svojem času na svoj način vodil po Svetem Duhu.²⁵ Poročne zaveze so zavezujoče po vzajemni odločitvi tistih, ki jih sklenejo – opominjajo nas na Božje in naše spoštovanje svobodne volje in so blagoslovov Božje pomoči, če jo iščemo skupaj.

Sadove pripadnosti zavezam preko družinskih rodov občutimo doma in v srcih. Prosim, dovolite mi, da to ponazorim z lastnimi primeri.

Ko naju je s sestro Gong zaljubljenost vodila v zakon, sem spoznal, kaj so svobodna volja in odločitve. Neko obdobje sva v šolo hodila v dveh različnih državah na dveh različnih celinah. Zato lahko iskreno rečem, da sem doktoriral iz mednarodnih odnosov.

Ko sem vprašal: »Nebeški Oče, ali naj se poročim s Susan?« sem čutil mir. A šele ko sem se naučil moliti z resničnim namenom: »Nebeški Oče, Susan ljubim in z njo bi se rad poročil. Obljubljam, da bom najboljši mož in oče, kar sem lahko,« ko sem ukrepal in sprejel najboljše odločitve, so prišle najmočnejše duhovne potrditve.

Sedaj nam na FamilySearch Gongovo in Lindsayjevo družinsko drevo, zgodbe in fotografije pomagajo odkrivati, povezovati in pripadati.²⁶ Med naše spoštovane prednike sodijo:

Slika

Alice Blauer Bangerter

Prababica Alice Blauer Bangerter, ki je v enem dnevu imela tri snubitve, je kasneje moža prosila, naj na pinjo pritrdi pedalo, da bo lahko obenem pinila maslo, pletla in brala.

Slika

Loy Kuei Char

Praded Loy Kuei Char je na hrbtu nesel svoje otroke, nekaj družinskega imetja pa tovoril na oslu, ko so šli čez pokrajino lave na velikem havajskem otoku. Zavezanost in žrtvovanje rodov družine Char našo družino blagoslavljata še danes.

Slika

Mary Alice Powell Lindsay

Babica Mary Alice Powell Lindsay je ostala sama s petimi otroki, ko sta ji nenadomale nekaj dni drug za drugim umrla mož in najstarejši sin. Babica, ki je bila sedeminštirideset let vdova, je družino vzgajala z bodrilno skrbjo lokalnih voditeljev in članov. V teh številnih letih je Gospodu obljubila, da se ne bo, če ji bo pomagal, nikoli pritoževala. Gospod ji je pomagal. Nikoli se ni pritoževala.

Bratje in sestre, kakor pričuje Sveti Duh, se vse dobro in večno osredotoča na živo dejanskost Boga, našega večnega Očeta, in njegovega Sina, Jezusa Kristusa, in njegovo odkupno daritev. Naš Gospod Jezus Kristus je posrednik nove zaveze. Zavezni namen Mormonove knjige je, da pričuje o Jezusu Kristusu.²⁷ Namen obnovljenega Božjega duhovniškega polnomočja z zaobljubo in zavezo je, da blagoslavlja vse Božje otroke, vključno z zakonsko zvezo, družino več rodov in posameznimi blagoslovi.

Naš Odrešenik razglaša: »Jaz sem Alfa in Omega, Kristus Gospod, začetek in konec ter Odkupitelj sveta.«²⁸

Z nami je na začetku, z nami je v vsej naši pripadnosti zavezam do konca. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.