Prosim, reši očeta

Oče je bil tisti, ki je iskal resnico in našel misijonarje. Učili so nas o evangeliju in nemalo zatem smo se — moji starši in pet bratov ter sester — krstili. Naše pričevanje je postajalo močnejše. Toliko novega smo se naučili, zlasti o Odrešeniku in o družini.

Ko je oče leta 1992 služil kot škof našega oddelka na Filipinih, je imel srčno kap. Iz pisarne so ga hitro odpeljali v bolnišnico. Ko smo izvedeli, da je na oddelku za intenzivno nego, je bila moja družina v velikem šoku. V srcu nas je zgrabil strah. Oče je imel zelo malo možnosti, da bo preživel. Mama je jokala in nas vse prosila, naj molimo.

Po tistem sem izgubil občutek za čas — v meni se je obudilo toliko spominov. S solzami na obrazu sem pokleknil k molitvi. V srcu sem občutil žalost in mislil sem, da mi bo počilo. Hotel sem zakričati, da bi ublažil bolečino in se znebil strahu, ki me je tisti dan grabil. Namesto tega sem preprosto molil: »Prosim, reši očeta.« To je bila iskrena molitev, ki naj bi bila uslišana.

Tisti večer so mi dovolili v sobo za intenzivno nego. Oče je bil v komi in z mamo ter brati in sestrami smo se pripravili na najhujše. Za družino je bila izkušnja boleča. Prihodnost je bila videti žalostna in negotova. Ko sem se tiho poslavljal od njega, sem se spomnil našega prvega družinskega večera. Gledali smo cerkveni film Families Are Forever (Družine so za večno).

Preden sem šel tisti večer v posteljo, se je moj zemeljski oče tiho vrnil k svojemu nebeškemu Očetu.

Star sem bil dvaindvajset let in očetova smrt je zaznamovala začetek na stotine sprememb v mojem življenju. V njegovi odsotnosti sem spoznal, da imam moč, ki se je nisem zavedal. V življenju sem naredil več, kot bi sicer, ker sem se bil prisiljen soočiti s spremembami in rastjo.

Čeprav nebeški Oče ni uslišal moje molitve, nisem nikdar pomislil, da me ni slišal. Vem, da je poslušal. Točno je vedel, kaj sem doživljal. Točno je vedel, kaj je družina tisti čas potrebovala, in to nam je tudi dal — moč za premagovanje življenjskih izzivov, moč za soočanje z dejanskostjo. Učil nas je, kako naj se s preizkušnjami soočamo z vero.

Od tistega bolečega dne je minilo več kot petnajst let. Še vedno se učim in še vedno rastem v evangeliju. Sedaj imam svojo družino in sem tako srečen, da smo se pečatili v templju. Oči nikdar ne odvrnem od poti, ki mi jo je začrtal oče.

Zaradi odkupne daritve in vstajenja Jezusa Kristusa vem, da bo naša družina nekega dne spet skupaj. Pred menoj je še dolga pot, toda vesel sem, ker vem, da bom na koncu te poti videl očeta.