Nihče ni popoln

Vedno sem si želela biti kakor Nefi: povsem poslušna, neizmerno zvesta in zelo duhovna. V mojih očeh je bil Nefi najvišji zgled dobrote. Malo stvari me je privlačilo bolj kot misel, da bi postala kakor on – oziroma da bi sčasoma pridobila vsaj delček njegove odličnosti.

Nekega dne sem imela manjšo krizo, ki so jo povzročili občutki nezadostnosti. Imela sem velika pričakovanja in zelo veliko ciljev. Vendar se mi je zdelo, da ne pridem nikamor. V solzah obupa sem to, kar sem doživljala, zaupala očetu. Takoj je vstal, stopil do knjižne omare in iz nje potegnil enega svojih izvodov Mormonove knjige. Ne da bi kaj rekel, je začel brati sedemnajsti verz četrtega poglavja Druge Nefijeve knjige.

Ko sem te močne besede poslušala, me je po celem telesu spreletelo: »O kako beden človek sem!« Misli so mi begale. Kako je Nefi, moj junak in zgled, lahko rekel, da je »beden«? Če je bil on »beden«, kaj sem potem jaz?

Znova me je močno spreletelo, ko je oče prebral osemindvajseti verz: »Prebudi se, duša moja! Nič več ne hiraj v grehu!« Zdelo se mi je, kakor da so se temni oblaki v mojih mislih razblinili in izginili, da sta se razodela toplina in lepota odprtega modrega neba ter svetlo sonce. Nemogoče je opisati, kako mi je ta verz razsvetlil dušo. Le nekaj verzov iz svetih spisov me je tako kot ta navdalo s toliko upanja, navdiha in radosti.

Nefi je v tridesetem verzu rekel prav to, o čemer sem razmišljala, le z nazornejšimi besedami: »Moja duša se bo radostila v tebi, moj Bog in skala moje odrešitve.« Zaradi tega verza sem začutila mir in hvaležnost do Gospodove blage milosti ter ljubezni.

Oče je knjigo zaprl in pojasnil, da se ti verzi imenujejo tudi Nefijev psalm. Potem me je nežno poučil, da so celo najboljši ljudje na Zemlji nepopolni in da morajo svojo nepopolnost priznati, sicer bi bili ponosni in ne bi bili več veliki.

Razumela sem. To ni pomenilo, da zgolj zaradi svojih šibkosti nisem zmožna postati kakor Nefi. Ko sem svoje šibkosti prepoznala, sem bila bližje Nefijevim lastnostim. Nefi je bil velik, ker je bil poleg tega, da je bil poslušen in zvest, ponižen in svoje napake pripravljen priznati.

Od takrat sem se teh Nefijevih besed vselej spominjala. Vsakič, ko sem jih prebrala, so me enako prevzele in navdihovale, kakor prvič. Ti verzi so mi govorili, da sem Božja hči, zmožna več, kot si sploh lahko predstavljam. Vem, da bom, če bom zvesto vztrajala, prejela neizmerne blagoslove.