Popolni božični večer

Ko sem odraščal, je bil božični večer vsako leto ena od svetlih točk. Z družino smo naredili pizzo, šli pet od vrat do vrat, nakar smo se zbrali k praznovanju božiča. Hvalnice smo peli v negotovem štiriglasju in jih glasno izvajali na naši stari zbirki glasbenih inštrumentov. Oče je večer vedno zaključil z božično mislijo, ki je na naših licih pustila solze veselja. Življenje ni bilo nikoli boljše kot za božični večer.

Ko sem bil nekoliko starejši, je mama začela skrbeti za majhno sosedo Kelly. Kelly je prišla k nam vsak dan po šoli, ko je njena mama Patty delala. Kelly je hodila za mano kot majhen kužek – ki je glasen in te potrebuje. Vedno sem začutil olajšanje, ko je Patty prišla iskat svojo hčer in je v mojem domu in družini spet zavladal mir.

Nekega decembra me je navdala groza, ko je mama Patty in Kelly povabila k nam za božični večer. Moj božični večer. Mama se je nasmehnila in me pomirila: »Zaradi tega ne bo čisto nič drugače.« Toda sam sem mislil drugače. Pojedli bosta vso našo pizzo. Kelly se bo posmehovala našemu petju. Vdal sem se v to, da bo to najslabši božični večer sploh.

Ko je napočil večer, sta se nam pridružili Patty in Kelly in smo se pogovarjali in se smejali in peli. Mama je imela prav. Bilo je popolno. Opolnoči sta se nam zahvalili in se neradi poslovili. V posteljo sem šel srečen. Odkril sem, da se resnično dragoceni darovi božiča ne zmanjšajo, če jih uživamo z drugimi. Nasprotno, še lepši so in se množijo, če jih razdajamo.