Ljubezen – bistvo evangelija

Moji ljubi bratje in sestre, ko je Odrešenik deloval med ljudmi, ga je učitelj postave vprašal: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«

Matej zapiše, da je Jezus odgovoril:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

To je največja in prva zapoved.

Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«¹

Marko poročilo zaključi z Odrešenikovo izjavo: »Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.«²

Boga ne moremo imeti zares radi, če nimamo radi sopotnikov na tem zemeljskem potovanju. Podobno ne moremo imeti zares radi bližnjih, če nimamo radi Boga, Očeta vseh nas. Apostol Janez nam pravi: »In od njega imamo to zapoved: Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.«³ Vsi smo duhovni otroci nebeškega Očeta in smo kot taki bratje in sestre. Če bomo to resnico imeli v mislih, bomo lažje imeli radi vse Božje otroke.

Ljubezen je dejansko sámo bistvo evangelija, Jezus Kristus pa je naš vzornik. Njegovo življenje je zapuščina ljubezni. Zdravil je bolne, dvigoval potrte, rešil grešnike. Na koncu mu je jezna drhal vzela življenje. Vendar z Golgote še odzvanjajo besede: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo,«⁴ - največji odraz sočutja in ljubezni na zemlji.

Veliko je lastnosti, ki odražajo ljubezen, kot so prijaznost, potrpežljivost, nesebičnost, razumevanje in odpuščanje. V vseh naših odnosih z drugimi bodo te in druge takšne lastnosti pomagale, da bo ljubezen v naših srcih očitna.

Običajno se bo naša ljubezen odražala v vsakdanjih odnosih z drugimi. Najpomembnejše je, da smo zmožni prepoznati potrebo drugega in se nato odzovemo. Vedno sem cenil misel, izraženo v kratki pesmi:

Nedavno sem slišal za ganljivi zgled ljubeče prijaznosti – tiste, ki je imela nepričakovane posledice. Bilo je leta 1933, ko so bile možnosti za zaposlitev zaradi velike gospodarske krize majhne. Bilo je v vzhodnem delu Združenih držav Amerike. Arlene Biesecker je ravno končala srednjo šolo. Po dolgem iskanju zaposlitve je končno le dobila delo šivilje v tovarni oblačil. Šivilje so bile palačane samo za vse pravilno dokončane kose, ki so jih zašile vsak dan. Več kosov so izdelale, več so bile plačane.

Arlene se je nekega dne, kmalu potem ko je začela delati v tovarni, soočila s postopkom, ki jo je zmedel in zaustavil. Sedela je za šivalnim strojem in poskušala razparati kos, ki ga je delala, katerega je neuspešno skušala dokončati. Zdelo se je, da ni nikogar, ki bi ji pomagal, kajti vse druge šivilje so hitele, da bi dokončale kar največ kosov. Arlene se je počutila nemočno in obupano. Tiho je pričela jokati.

Nasproti Arlene je sedela Bernice Rock. Bila je starejša in izkušenejša šivilja. Bernice, ki je opazovala Arlenino stisko, je pustila svoje delo, šla do nje ter ji prijazno svetovala in pomagala. Ostala je, dokler se Arlene ni povrnila samozavest in je lahko uspešno dokončala tisti kos. Bernice se je potem vrnila za svoj stroj, toda bila je ob priložnost, da bi dokončala toliko kosov, kot bi jih lahko, če ne bi pomagala.

Zaradi te ene ljubeče prijaznosti sta Bernice in Arlene postali dolgoletni prijateljici. Obe sta se sčasoma poročili in imeli otroke. Nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja je Bernice, ki je bila članica Cerkve, Arlene in njeni družini podarila Mormonovo knjigo. Leta 1960 se je Arlene z možem in otroki krstila v Cerkvi. Kasneje so se pečatili v svetem Božjem templju.

Zaradi sočutja, ki ga je Bernice izkazala, ko je priskočila na pomoč nekomu, ki ga ni poznala, a je bil v stiski in je potreboval pomoč, so sedaj nešteti posamezniki, tako živi kot mrtvi, deležni odrešilnih evangelijskih uredb.

Sleherni dan življenja so nam dane priložnosti, da ljudem okrog sebe izkazujemo ljubezen in prijaznost. Predsednik Spencer W. Kimball je dejal: »Ne smemo pozabiti, da so ljudje, ki jih srečamo na parkiriščih, v pisarnah, dvigalih in drugje, tisti del človeštva, ki nam ga je Bog dal, da jih imamo radi in jim služimo. Le malo dobrega bomo imeli od tega, če bomo govorili o splošnem bratstvu človeštva, če na tiste, ki so okrog nas, ne moremo gledati kot na brate in sestre.«⁶

Priložnosti za izkazovanje ljubezni pogosto pridejo nepričakovano. Primer takšne priložnosti je bil objavljen v oktobrskem časopisnem članku leta 1981. Tako navdušen sem bil nad opisano ljubeznijo in sočutjem, da časopisni odrezek v svojem arhivu hranim že več kot trideset let.

Članek navaja, da je bilo letalo letalske družbe Alaska Airlines, ki je letelo direktno iz Anchoraga na Aljaski v Seattle v Washingtonu, v katerem je bilo vkrcanih sto petdeset potnikov, preusmerjeno v neki določeni kraj na Aljaski, da bi prepeljali hudo poškodovanega otroka. Dveletni deček si je prerezal arterijo na roki, ko je med igro blizu svojega doma padel na kos stekla. Mesto je bilo sedemsto petindvajset kilometrov južno od Anchoraga in zagotovo ni bilo na poti leta. Reševalci na kraju nesreče so mrzlično prosili za pomoč in tako je bilo letalo preusmerjeno, da pobere otroka in ga odpelje v Seattle, da bi zanj poskrbeli v bolnišnici.

Ko je letalo pristalo blizu odročnega mesta, so reševalci pilota obvestili, da deček tako močno krvavi, da poleta v Seattle ne bo preživel. Odločili so se, da bodo odleteli v najbližje mesto z bolnišnico, in sicer v tristo dvajset kilometrov oddaljeni Juneau na Aljaski.

Ko so dečka prepeljali v Juneau, je letalo odletelo v Seattle, sedaj že z več urno zamudo. Niti en potnik se ni pritoževal, čeprav bi večina zamudila sestanke in povezave z naslednjimi leti. Pravzaprav so, ko so minevale minute in ure, zbirali prostovoljne prispevke in zbrali zajetno vsoto denarja za dečka in njegovo družino.

Ko je bilo letalo na tem, da pristane v Seattlu, so potniki začeli vzklikati, ko je pilot oznanil, da je po radiu prejel sporočilo, da bo z dečkom vse v redu.⁷

Pred očmi imam besede iz svetih spisov: »Dobrotljivost pa je čista Kristusova ljubezen […] in kdor jo poslednji dan poseduje, bo zanj dobro.«⁸

Bratje in sestre, nekaj naših največjih priložnosti za izkazovanje ljubezni bo znotraj sten našega doma. Ljubezen bi morala biti v središču družinskega življenja, pa vendar včasih ni. Včasih je preveč nepotrpežljivosti, preveč prerekanj, preveč prepirov, preveč solza. Predsednik Gordon B. Hinckley je rekel: »Zakaj [tisti], ki jih imamo [najraje], tako pogosto postanejo tarča za naše težke besede? Zakaj včasih govorimo kakor z bodali, ki zadenejo v živo?«⁹ Odgovori na ta vprašanja so za vsakogar od nas morda drugačni, res pa je, da razlogi niso pomembni. Če se želimo držali zapovedi, naj imamo radi drug drugega, moramo biti drug z drugim prijazni in spoštljivi.

Seveda bodo obdobja, ko je treba odmeriti kazen. Vendar pomnimo nasvet, ki se nahaja v Nauku in zavezah – to je, da po tistem, ko moramo nekoga grajati, izkažemo veliko ljubezni.¹⁰

Upam, da si bomo vselej prizadevali, da bi bili uvidevni in dovzetni za misli in čustva ter okoliščine ljudi okrog nas. Ne ponižujmo oziroma ne omalovažujmo. Raje bodimo sočutni in spodbudni. Biti moramo previdni, da ne bomo z nepremišljenimi besedami ali dejanji pohodili zaupanja drugega človeka.

Odpuščanje bi moralo iti z roko v roki z ljubeznijo. V družini pa tudi med prijatelji lahko obstajajo ranjena čustva in nesoglasja. Spet dejansko ni pomembno, kako majhen je bil problem. Ne moremo in ne smemo dopustiti, da razjeda, greni in nazadnje uniči. Krivda ne celi ran. Zdravi zgolj odpuščanje.

Nekega dne me je obiskala neka ljubka dama, ki je sedaj že pokojna, in je nepričakovano pripovedovala o nekaj obžalovanjih. Govorila je o dogodku, ki se je zgodil pred veliko leti, v katerega je bil vpleten sosednji kmet, nekoč dober prijatelj, s katerim pa z možem v številnih primerih nista soglašala. Nekega dne je kmet prosil, če lahko na poti do svoje posesti ubere bližnjico čez njeno zemljišče. V tistem trenutku mi je prenehala pripovedovati svojo zgodbo in mi s tresočim se glasom rekla: »Brat Monson, ne takrat ne kdaj drugič mu nisem dovolila iti čez naše zemljišče, ampak sem od njega zahtevala, naj gre peš po dolgi poti naokoli, da bi prišel do svojega zemljišča. Nisem imela prav in to obžalujem. Ni ga več, toda kako si želim, da bi mu lahko rekla: ‘Zelo mi je žal’! Kako si želim, da bi imela še eno priložnost, da bi bila prijazna.«

Ko sem jo poslušal, sem se spomnil otožnega razmišljanja Johna Greenleafa Whittierja: »Od vseh žalostnih besed, ki so bile kdaj izrečene ali napisane, so najbolj žalostne naslednje: ‘Lahko bi bilo drugače!’«¹¹ Bratje in sestre, takšnim obžalovanjem se bomo izognili, če bomo do drugih ljubeči in prijazni.

Ljubezen se odraža na številne prepoznavne načine: če se nasmehnemo, pomahamo, prijazno kaj pripomnimo, pohvalimo. Drugi izrazi so nemara manj opazni, kot so izkazovanje zanimanja za dejavnosti drugih, prijazno in potrpežljivo poučevanje načel, obiskovanje bolnih in priklenjenih na dom. Te besede in dejanja ter številni drugi lahko izražajo ljubezen.

Dale Carnegie, znani ameriški pisatelj in predavatelj, je verjel, da ima vsak človek v sebi »moč, da poveča svetovno srečo, […] tako da nekomu, ki je osamljen ali obupan, nameni nekaj iskrenih hvaležnih besed«. Rekel je: »Morda boste jutri pozabili prijazne besede, ki jih izrečete danes, toda prejemnik jih bo lahko pomnil vse življenje.«¹²

Začnimo sedaj, prav danes, izražati ljubezen vsem Božjim otrokom, najsi so to družinski člani, prijatelji, zgolj znanci ali popolni tujci. Ko zjutraj vstanemo, se odločimo, da bomo ljubeči in prijazni do vsega, kar nam pride naproti.

Moji bratje in sestre, Božja ljubezen do nas nam je nedoumljiva. Zaradi te ljubezni je poslal svojega Sina, ki nas je imel dovolj rad, da je za nas dal svoje življenje, da bomo lahko živeli večno. Ko bomo ta neprimerljivi dar razumeli, nas bo v srcu navdajala ljubezen do večnega Očeta, do Odrešenika in do vseh ljudi. Iskreno molim, da bi bilo tako, v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.