V cilj pridite s še gorečo baklo

Veliki kralj Salomon je vzor nekoga, ki je bil na začetku močan. Ko je bil mlad, je »ljubil Gospoda in se ravnal po zakonih svojega očeta Davida« (1 Kr 3:3). Bog je bil z njim zadovoljen in je rekel: »Prosi, kaj naj ti dam!« (1 Kr 3:5)

Salomon je namesto tega, da bi prosil za bogastvo ali dolgo življenje, prosil za »poslušno srce, da bo znal vladati [Božjemu] ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim« (1 Kr 3:9).

To je bilo Gospodu tako všeč, da Salomona ni blagoslovil le z modrostjo, temveč tudi z neizmernim bogastvom in dolgim življenjem.

Čeprav je bil Salomon resnično zelo moder in je naredil veliko čudovitih stvari, ni končal kot velik človek. Na žalost je Salomon kasneje v življenju »delal, kar je [bilo] hudo v Gospodovih očeh, in ni hodil popolnoma za Gospodom« (1 Kr 11:6).

Kolikokrat smo nekaj začeli in ne končali? Shujševalne kure? Programe za športno vadbo? Zavezanost, da bomo vsak dan brali svete spise? Odločitve, da bomo boljši učenci Jezusa Kristusa?

Kako pogosto januarja sprejmemo novoletne odločitve in jih nekaj dni, nekaj tednov ali celo nekaj mesecev goreče izvajamo, nakar ugotovimo, da je ogenj naših odločitev do oktobra le še hladen pepel?

Nekega dne sem naletel na smešno sliko psa, ki je ležal ob listu papirja, katerega je razcefral. Na njem je pisalo: »Potrdilo o zdresiranem poslušnem psu«

Tudi mi smo včasih takšni.

Imamo dobre namene; začnemo navdušeni; hočemo biti kar najboljši. Na koncu pa svoje odločitve raztrgamo, ovržemo in pozabimo.

V človeški naravi je, da se spotaknemo, pademo ali da bi včasih od teka najraje odstopili. Toda kot učenci Jezusa Kristusa se nismo zavezali le, da bomo tek začeli, temveč da ga bomo tudi odtekli - in na cilj prišli z baklami, ki bodo še svetlo gorele. Odrešenik je svojim učencem obljubil: »Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Mt 24:13)

Naj povzamem, kar je obljubil v naših dneh: Če bomo spolnjevali njegove zapoved in zaključili tako, da bodo naše bakle še gorele, bomo imeli večno življenje, kar je največji od vseh Božjih darov. (gl. NaZ 14:7; gl. tudi 2 Ne 31:20)

Včasih potem ko se spotaknemo, pademo ali celo obupamo, izgubimo pogum in verjamemo, da je naša luč ugasnila in smo bili na teku poraženi. Toda pričujem, da Kristusova luč ne more ugasniti. Sveti v najtemnejši noči in nas bo v srcih spet razsvetljevala, če se bomo v srcih le obrnili h Gospodu (gl. 1 Kr 8:58).

Ne glede kako pogosto in kako globoko pademo, Kristusova luč vedno svetlo sveti. In celo v najtemnejši noči bo, če le stopimo Gospodu naproti, njegova luč pregnala sence in nas v duši spet prebudila.

Tek učenca ni šprint; to je maraton. In le malo pomembno je, kako hitri smo. Dejansko pa smo na tem teku lahko poraženi le, če se naposled vdamo ali obupamo.

Vse dokler vstajamo in se premikamo proti Odrešeniku, na teku zmagamo s svetlo gorečimi baklami.

Kajti pri bakli ne gre za nas ali za to, kaj naredimo.

Gre za Odrešenika sveta.

In to je Luč, ki je ni moč zasenčiti. To je Luč, ki prežene temo, nam izceli rane in gori celo sredi najgloblje žalosti in najbolj črne teme.

To je Luč, ki presega razumevanje.

Da bi vsak od nas prišel do konca poti, ki smo jo začeli! In s pomočjo Odrešenika in Odkupitelja, Jezusa Kristusa, bomo na cilj prišli radostni in s še gorečimi baklami.