Misijonarka brez tablice z imenom

V šoli imam učitelja, ki ima take vrste osebnost, da bi koga lahko prestrašila, da si ne bi upal spregovoriti o drugačnih pogledih na neko temo. Nekega dne smo prišli na temo o misijonarjih svetih iz poslednjih dni. Vedela sem, da znam odgovoriti na njegova vprašanja, toda čutila sem, naj raje ne. Zato sem povedala zgolj toliko, da je bil takrat zadovoljen.

Naslednjih nekaj tednov nisem mogla nehati premišljevati o našem pogovoru. Naposled me je prešinila misel, naj mu dam Mormonovo knjigo z nekaj podčrtanimi stavki o misijonarskem delu. Misel me je prestrašila, a se je vračala. Vedela sem, da gre za navdih, ki mu moram slediti.

Približno dva meseca kasneje sem imela Mormonovo knjigo pripravljeno. Ves dan sem čutila, da bi knjigo rada čim prej podarila. Tiste tri sekunde, ki sem jih potrebovala, da sem mu jo pred začetkom zimskih počitnic izročila, so bile najstrašnejši trenutek mojega življenja.

Prvi dan po počitnicah sem šla mimo njegove učilnice, vendar sem se bala iti notri. Nato sem zaslišala, da me je poklical, in mi dal kartico. Na hodniku sem jo prebrala. Napisal je, da je »podrobno« preučil odlomke, ki sem jih označila, in da je že uvidel nekaj razlogov za mojo vero.

Sedaj navdušeno oznanjam evangelij, še bolj pa sem navdušena, ker bom nebeškemu Očetu kmalu služila na misijonu.