Priložnosti je neskončno

Ko so me ljudje spraševali, zakaj sem se potem, ko sem se pridružil Cerkvi, odločil služiti redni misijon, sem odgovoril, da sem našel zaklad, ki sem ga želel prinesti drugim. Radost, ki mi jo je v življenje prinesel obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa, je razlog, da se ne izogibam temu, da bi oznanjal evangelij in druge povabil, naj gredo z mano v Cerkev.

Starešina Dieter F. Uchtdorf iz zbora dvanajstih apostolov je rekel: »Kjerkoli na svetu ste, je veliko priložnosti za oznanjanje dobrih novic evangelija Jezusa Kristusa ljudem, ki jih srečujete, z njimi študirate, živite, delate ali se družite.«¹

Ko je moja žena Sara nedavno dobila zadolžitev, da bo imela govor na zakramentnem sestanku, sem obvestil nekaj njenih prijateljev in namignil, da bo gotovo hvaležna, če jo bodo prišli podpret. Ena njenih prijateljic je prišla z možem in dvema otrokoma. Potrebno je bilo samo preprosto povabilo, da se je okrepilo prijateljstvo in da so ljudje, za katere nam je mar, šli z nami v Cerkev.

Na splošno ljudi iskreno zanima naše versko prepričanje in bi radi izvedeli več. Starešina Quentin L. Cook iz zbora dvanajstih apostolov je rekel: »Novi urnik nedeljskih sestankov za člane predstavlja izjemno priložnost, da prijatelje in sodelavce uspešno in ljubeče povabijo, naj pridejo in vidijo in občutijo izkušnjo Cerkve.«²

Vrsto let sva velikokrat vabila prijatelje in sorodnike, da se nam pridružijo na predstavitvi otrok na zakramentnem sestanku, krstih najinih otrok, ko pojemo posebne glasbene točke, ko imamo govore, na posebna ognjišča ali obiske generalnih voditeljev in številne smo povabili k nam domov na družinski večer ali na skupno večerjo z misijonarji.

Priložnosti je neskončno. Tiste, ki nekaj časa niso prišli na cerkvene sestanke, ali sorodnika nečlana lahko povabimo, ko dobimo nov poklic in morda celo, ko smo oddeljeni. Povabimo lahko prijatelje nečlane, naj se nam pridružijo na zakramentnem sestanku ali nedeljski šoli. Povabimo jih lahko, če bomo učili v razredu ali če bomo pričevali na zakramentnem sestanku. Povabimo lahko svoje prijatelje, da se nam pridružijo celo pri projektu služenja, ki ga sponzorira Cerkev, ali da gredo z nami na skrbno služenje v bolnišnico ali dom za ostarele. Povabimo jih lahko domov na kosilo po cerkvi.

Kakršnokoli bo povabilo, bo verjetneje sprejeto, če molimo za tiste, ki jih vabimo, če iščemo navdih glede načina, kako bi jih povabili, če se za njih postimo in če v skladu s tem delujemo. V večini primerov pa vabilo ni dovolj; uskladiti moramo načrte s tistimi, ki smo jih povabili. Morda bodo želeli vedeti, kaj lahko pričakujejo in morda bodo potrebovali prevoz.

Občasno bodo drugi, ki bi jim morali pomagati priti v Cerkev, tisti, s katerimi smo vedno hodili v Cerkev. Morda bo to pomenilo, da pomagamo pripraviti zajtrk družinskemu članu ali zlikati srajco oziroma obleko, da bi jim prihranili čas in bi bili točni. Morda bo tudi pomenilo izogibati se negativnim komentarjem o sestankih ali ljudeh, tako da se bodo lahko tisti, ki jim poskušamo pomagati, osredotočili na dobro in se bodo radostili, ker so prišli v Cerkev.

Morali bi povabiti vsakogar, tudi tiste za katere mislimo, da ne bodo prišli. Da bi našli pogum za to, da povabimo, v obljubi starešine Quentina L. Cooka: »Če pokažemo ljubezen, prijaznost in ponižnost jih bo veliko sprejelo naše povabilo. Tisti, ki se odločijo, da našega povabila ne bodo sprejeli, bodo še vedno naši prijatelji.«³