Opustimo vsakdanjo kulturo in poiščimo »Kristusov um«

Jezus kljub dnevom čudežev in poučevanju, ki ga je prilagodil svojim učencem, ugotovi, da se prerekajo. Peter, Jakob in Janez se nedolgo tega odzovejo Jezusovemu povabilu in se mu pridružijo na visoki gori, kjer skupaj vidijo Mojzesa in Elija, medtem ko se Jezus pred njimi spremeni. Jezus in ti izbrani učenci se z gore spustijo v kaos in odkrijejo, da drugi učenci niso mogli izpolniti prošnje zaskrbljenega očeta, da bi ozdravili njegovega sina, ki hira. Jezus očeta pomiri in fanta ozdravi, kasneje pa zasebno zatrdi svojim učencem, da bodo lahko delali enako, če se bodo bolj posvetili molitvi in postu.¹

Jezus po vsem tem, ko skupaj potujejo po Galileji in prispejo v Kafarnaum, učence vpraša: »O čem ste se menili med potjo?«² Učenci, ki so se po malenkostnih pričkanjih znašli iz oči v oči s čudovitim Sinom človekovim, ostanejo brez besed in ne zmorejo niti zašepetati teme debate ob poti, »kateri izmed njih je največji«³.

Čeprav so z Jezusom, se ti učenci ne morejo vživeti v njegove misli ali odražati njegovih dejanj. Jezus brez očitkov mirno sede, pokliče dvanajsterico k sebi in razloži: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«⁴ Na poti se je zdelo jasno, kaj pomeni »največji«, ali pa vsaj dovolj jasno, da je zveste učence, ki so sledili Jezusu, potegnilo v enako razpravo o pravici do vladanja, kot je v svetih spisih in vsakdanjem življenju težila Jožefove brate, Lamana in Lemuela ter številne druge.⁵ Toda ko Jezus usmeri svojo luč na tekmovanje med njimi, se pogoji spremenijo. Kar se je zdelo pomembno, ni več važno, in kar je bilo nevidno, nenadoma postane očitno.

Pavel v govoru Korinčanom potrjuje, naj »vera ne bi temeljila na /…/ modrosti tega sveta, tudi ne modrosti voditeljev tega sveta. Ti minevajo; /…/ ampak na Božji moči«⁶. Kot privrženci obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa razumemo, da »svet« sam po sebi ne predstavlja težave. Sveti iz poslednjih dni sprejemajo »vso resnico, ki jo Bog posreduje svojim otrokom, najsi jo spoznamo v znanstvenem laboratoriju ali prejmemo kot neposredno razodetje od njega«.⁷ V skladu s 13. členom vere in Pavlovim opominom verujemo in upamo na »vse«.

Vendar Jezusov pogovor z učenci kaže, da moramo odstopiti od naravnih predpostavk in mu dovoliti, da nas uči o novih pristopih do naše biti, do nove kulture. »Duševni človek,« pojasni Pavel, »ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. /…/ Kdo je namreč spoznal Gospodov um, da bi njega učil? Mi pa imamo Kristusov um.«⁸

V vsakem rodu imamo žive preroke, ki nas vodijo in učijo, kako naj se odmaknemo od vsakdanjosti in »imamo Kristusov um«. Naš današnji živi prerok, predsednik Russell M. Nelson, počne prav to. Tisti, ki ga poslušajo in udejanjajo njegove nasvete, bodo ugotovili, da se znebijo omejujočih stališč in razvijejo Kristusov um, ko živijo miroljubno,⁹ ohranjajo duhovni zagon,¹⁰ si vzamejo čas za Gospoda,¹¹ hodijo v tempelj,¹² dovolijo Bogu, da zmaga v njihovem življenju,¹³ ga poslušajo,¹⁴ se kesajo,¹⁵ iščejo in prejemajo razodetje¹⁶ ter razmišljajo celestialno (kar dejansko »pomeni biti duhovno naravnan«)¹⁷. Novega sebe in nov um odkrijemo, ko se vključimo v odrešenjsko in povzdignjenjsko delo, tako da spoznavamo in ljubimo Jezusa Kristusa, skrbimo za potrebe drugih, vabimo vse, naj sprejmejo evangelij Jezusa Kristusa, in opravljamo delo, ki združi vse Božje otroke za večnost.