modrost Gl. tudi razumevanje; resnica; spoznanje Zmožnost oziroma dar od Boga, da presojamo prav. Človek modrost pridobi z izkušnjami, preučevanjem in upoštevanjem Božjega nasveta. Človek brez Božje pomoči nima prave modrosti (2 Ne 9:28; 27:26). Bog je dal Salomonu modrost, 1 Kr 4:29–30. Modrost je glavna: pridobivaj si torej modrost, Prg 4:7. Kdor pridobiva modrost, ima rad svojo dušo, Prg 19:8. Jezus je napredoval v modrosti, Lk 2:40, 52. Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, Jak 1:5 (NaZ 42:68; JS – ŽZ 1:11). To vam povem, da se boste lahko učili modrosti, Moz 2:17. V mladosti se uči modrosti, Al 37:35. Sveti bodo našli modrost in velike zaklade znanja, NaZ 89:19. Ta, ki je neveden, naj se modrosti uči tako, da postane ponižen in kliče h Gospodu, NaZ 136:32.