Kako postajamo pastirji
Upam, da vas bodo tisti, ki jim skrbno služite, videli kot prijatelje in spoznali, da imajo v vas družabnike in zaupnike.
Pred enim letom mi je otrok iz Osnovne, ki sem ga srečala v Čilu, na obraz priklical nasmeh. »Živijo,« je rekel, »jaz sem David. Ali boste na generalni konferenci govorili o meni?«
V tihih trenutkih sem premišljevala o Davidovem nepričakovanem pozdravu. Vsi si želimo priznanje. Želimo biti pomembni, da si nas zapomnijo in občutiti, da smo ljubljeni.
Sestre in bratje, vsak od vas je pomemben. Čeprav o vas na generalni konferenci ne govorijo, se vas Odrešenik spomni in vas ljubi. Če se sprašujete, ali je to res, se morate samo zamisliti nad tem, da nas je »vrezal /…/ na dlani svojih rok«.1
Ker vemo, da nas Odrešenik ljubi, se potem morda sprašujemo, kako naj mu mi najbolje izkažemo ljubezen.
Odrešenik je Petra vprašal: »Ali me ljubiš?«
Peter je odgovoril: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad. Rekel mu je: ‘Hrani moja jagnjeta!’«
Ko je Petra tako drugič kot tretjič vprašal: »Ali me ljubiš?«, se je razžalostil, vendar potrdil svojo ljubezen: »Gospod, ti veš, da te imam rad. Jezus mu je rekel: ‘Hrani moje ovce.’«2
Ali ni Peter že dokazal, da je ljubeči Kristusov privrženec? Ob njunem prvem srečanju na obali je »takoj« pustil ribiške mreže in sledil Odrešeniku.3 Peter je postal pravi ribič ljudi. Odrešenika je spremljal med njegovim delovanjem in druge poučeval evangelij Jezusa Kristusa.
Sedaj pa je vstali Gospod vedel, da s Petrom ne bo več mogel biti, in mu je pokazal, kako in kdaj naj služi. Peter je v Odrešenikovi odsotnosti moral prositi za vodstvo Duha, prejeti lastno razodetje in potem delovati z vero in pogumom. Ko se je Peter osredotočal na Božje ovce, je Odrešenik želel, da bi delal, kar bi delal sam, če bi bil navzoč. Petra je prosil, naj postane pastir.
Podobno nas je predsednik Russell M. Nelson zadnjega aprila prosil, naj Očetove ovce hranimo na svetejši način in naj to delamo s skrbnim služenjem.4
Če naj ta prošnja pri nas učinkuje, moramo razviti srce pastirja in razumeti potrebe Gospodovih ovc. Kako torej postanemo pastirji, kakršne nas potrebuje Gospod?
Kot pri vseh vprašanjih se lahko ozremo k Odrešeniku Jezusu Kristusu – dobremu Pastirju. Odrešenik pozna svoje ovce in ima vse preštete; nad njimi bdi; zbere jih v Božjo čredo.
Pozna nas in nas ima preštete
Ko si prizadevamo slediti Odrešenikovemu vzoru, moramo njegove ovce najprej poznati in jih imeti preštete. Dodeljeni so nam bili konkretni posamezniki in družine, da zanje skrbimo, zato da smo prepričani, da je vsa Gospodova čreda prešteta in da nihče ni pozabljen. Pri štetju pa v resnici ne gre za številke, temveč za to, da poskrbimo, da vsak občuti Odrešenikovo ljubezen preko nekoga, ki mu služi zanj. Tako vsi lahko spoznajo, da jih ljubeči Oče v nebesih pozna.
Nedavno sem srečala mladenko, ki je bila dodeljena skrbno služiti skoraj petkrat starejši sestri. Skupaj sta odkrili skupno ljubezen do glasbe. Ko se ta mladenka oglasi, skupaj pojeta in vsaka pove, katere pesmi so ji najljubše. Spletata prijateljstvo, ki blagoslavlja njuni življenji.
Upam, da vas bodo tisti, ki jim skrbno služite, videli kot svoje prijatelje, in spoznali, da imajo v vas družabnike in zaupnike – nekoga, ki razume njihov položaj in jih podpira v njihovih upih in željah.
Nedavno sem prejela zadolžitev, naj skrbno služim sestri, ki je ne moja družabnica ne jaz nisva dobro poznali. Ko sem se posvetovala z Jess, šestnajstletno družabnico v skrbnem služenju, je modro predlagala: »Morava jo spoznati.«
Nemudoma sva se odločili, da sta selfi in predstavitveno besedilno sporočilo v redu. Držala sem telefon, Jess pa je pritisnila gumb, da sva se fotografirali. Najina prva priložnost skrbnega služenja je bilo družabniško prizadevanje.
Ob prvem obisku sva sestro vprašali, ali bi v najine molitve zanjo lahko kaj vključili. Povedala nama je za svoj osebni izziv in rekla, da so najine molitve nadvse dobrodošle. Njena iskrenost in zaupanje je spletla takojšnjo vez ljubezni. Kako prijeten privilegij sem imela, da sem se je lahko spominjala v vsakdanjih molitvah!
Ko boste molili, boste čutili ljubezen Jezusa Kristusa do tistih, ki jim skrbno služite. Razdajajte jim to ljubezen. Kako bi lahko bolje hranili Božje ovce kakor tako, da jih hranite z Božjo ljubeznijo – preko sebe?
Nad njimi bdite
Drugi način, da razvijete srce pastirja, je, da bdite nad Božjimi ovcami. Kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni lahko premaknemo, uredimo, popravimo in ponovno zgradimo skorajda vse. Hitro poskrbimo za neko potrebo, tako da pomagamo ali prinesemo krožnik piškotov. Ampak ali obstaja še kaj več?
Ali naše ovce vedo, da nad njimi ljubeče bdimo in da bomo prešli k dejanjem, zato da bi jim pomagali?
V 25. poglavju Evangelija po Mateju beremo:
»’Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno /…/!
Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli.’
Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ʻGospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti?
Kdaj smo tevideli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli?’«5
Bratje in sestre, ključna beseda je videti. Pravični so videli ljudi v stiski, ker so bdeli in opazovali. Tudi mi smo lahko pozorni, da pomagamo in tolažimo, da praznujemo in sanjamo. In ko se odzovemo, smo tudi mi lahko prepričani o obljubi v Evangeliju po Mateju: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših /…/, ste meni storili.«6
Neki prijatelj – imenovali ga bomo John – je pripovedoval, kaj se lahko zgodi, ko vidimo manj vidno potrebo nekoga: »Neka sestra v mojem oddelku je poskušala narediti samomor. Po dveh mesecih sem ugotovil, da nihče v zboru ni pristopil k njenemu možu, da bi se pogovoril o tej travmatični izkušnji. Na žalost tudi sam tega nisem storil. Naposled sem moža povabil na kosilo. Bil je plah moški, pogosto zadržan. In ko sem vendarle rekel: ‘Vaša žena je poskusila narediti samomor. To je moralo biti za vas zelo težko. Ali bi se o tem radi pogovorili?’ je pred mano zajokal. Blago in zaupno sva se pogovarjala in v nekaj minutah razvila izjemno bližino in zaupanje.«
John je dodal: »Mislim, da raje prinesemo piškote, kakor da bi ugotovili, kako v tistem trenutku pristopiti iskreno in ljubeče.«7
Naše ovce lahko trpijo, so izgubljene ali celo namerno zatavajo; kot njihovi pastirji smo lahko med prvimi, ki vidijo njihove potrebe. Lahko poslušamo in imamo radi brez sodbe ter dajemo upanje in pomoč z uvidevnim vodstvom Svetega Duha.
Sestre in bratje, svet je bolj poln upanja in radosti zaradi majhnih navdihnjenih prijaznih dejanj, ki jih delate. Ko si prizadevate za Gospodovo vodstvo glede tega, kako posredovati njegovo ljubezen in videti potrebe tistih, katerim skrbno služite, se vam bodo oči odprle. Vaša sveta naloga skrbnega služenja vam daje božansko pravico do navdiha. Ta navdih lahko iščete z zaupanjem.
Zbrani v Božji čredi
Tretjič, želimo, da so naše ovce zbrane v Božji čredi. Za to pa moramo premisliti, kje so na poti zavez, in biti pripravljeni z njimi hoditi na njihovem potovanju vere. Imamo svet privilegij, da spoznamo njihova srca in jih usmerimo k Odrešeniku.
Sestra Josivini na Fidžiju je stežka videla pot zavez pred seboj – dobesedno. Njena prijateljica je videla, da Josivini komajda toliko vidi svete spise, da jih bere. Priskrbela ji je nova očala za branje in živorumeno barvico, da je podčrtala vsako omembo Jezusa Kristusa v Moromonovi knjigi. Kar se je začelo kot preprosta želja, da bi skrbno služila in pomagala pri preučevanju svetih spisov, se je končalo z Josivinim odhodom v tempelj prvič po osemindvajsetih letih od takrat, ko se je krstila.
Naj so naše ovce močne ali šibke, naj se radostijo ali čutijo tesnobo, lahko poskrbimo, da nobena ne hodi sama. Lahko jih imamo radi, kjer koli so duhovno, ter jim nudimo podporo in spodbudo za naslednji korak naprej. Ko molimo in si prizadevamo razumeti njihova srca, pričujem, da nas bo nebeški Oče usmerjal, njegov Duh pa bo šel pred nami. Imamo priložnost, da smo angeli okrog njih8, ko gre pred njihovimi obličji.
Gospod nas prosi, naj njegove ovce pasemo in za njegove črede skrbimo, kakor bi on. Prosi nas, naj bomo pastirji vsakemu narodu, vsaki državi. (In da, starešina Uchtdorf, nemške ovčarje imamo radi in jih potrebujemo.) In želi, da se temu pridružijo njegovi mladi.
Naši mladi so lahko med najmočnejšimi pastirji. So, kakor je rekel predsednik Russell M. Nelson, »med najboljšimi, kar jih je Gospod kdaj poslal na ta svet«. So »plemenite duše«, »naši najboljši igralci«, ki sledijo Odrešeniku.9 Ali si lahko predstavljate moč, ki jo bodo takšni pastirji doprinesli, ko skrbijo za njegove ovce? Če s temi mladimi skrbno služimo z ramo ob rami, vidimo čudeže.
Mladenke in mladeniči, potrebujemo vas! Če nimate zadolžitve za skrbno služenje, govorite s predsednico Društva za pomoč ali predsednikom zbora starešin. Radostili se bodo vaše pripravljenosti, da bi poskrbeli, da Božje ovce poznate in da so preštete, da nad njimi bdite in jih zberete v Božji čredi.
Ko bomo nahranili njegovo čredo in bo napočil dan, ko bomo pokleknili ob nogah našega ljubega Odrešenika, molim, da bomo lahko odgovorili, kakor je Peter: »Da Gospod, ti veš, da te imam rad.«10 Te tvoje ovce so ljubljene, varne indoma. V imenu Jezusa Kristusa, amen.