Rad opazujem tempelj

Moji dragi bratje in sestre, hvaležen sem, da sem z vami na tem prvem zasedanju generalne konference. Govorniki, petje, glasba in molitev so privabili Duha – pa tudi občutek luči in upanja.

Ta občutek mi je v spomin obudil dan, ko sem prvič vstopil v tempelj v Salt Laku. Bil sem mladenič. Tistega dne so me spremljali le moji starši. Znotraj so se za trenutek ustavili, da bi ju pozdravil tempeljski delavec. Za trenutek sem sam šel naprej pred njimi.

Pozdravila me je drobcena belolasa ženska v lepi beli tempeljski obleki. Ozrla se je name, se nasmehnila in potem zelo blago dejala: »Dobrodošel v templju, brat Eyring.« Za trenutek sem pomislil, da je angel, saj je poznala moje ime. Nisem se zavedal, da imam na zavihku suknjiča nameščeno priponko s svojim imenom.

Stopil sem mimo nje in se ustavil. Pogledal sem v bel strop, ki je sobo napravil tako svetlo, da se je zdelo, kot da je odprta proti nebu. In v tistem trenutku me je prešinila misel s temi jasnimi besedami: »Na tem osvetljenem kraju sem že bil.« A takoj za tem so mi v misli, ne z mojim glasom, prišle naslednje besede: »Ne, tu še nikoli nisi bil. Spominjaš se trenutka pred svojim rojstvom. Bil si na podobnem svetem kraju.«

Na zunanji steni naših templjev sta besedi »Svetost Gospodu«. Vem, da ti besedi izpričujeta resnico. Tempelj je sveti kraj, kjer zlahka prejemamo razodetja, če le odpremo srce in če smo tega vredni.

Kasneje tistega prvega dne sem znova občutil istega Duha. Tempeljski obred vključuje nekaj besed, ki so mi v srcu povzročile goreč občutek in potrjevale, da je to, kar je bilo ponazorjeno, res. To, kar sem občutil, je bilo osebno zame glede moje prihodnosti in se je uresničilo štirideset let kasneje, ko me je Gospod poklical k služenju.

Isto sem občutil, ko sem se poročil v loganskem templju v Utahu. Pečatenje je izvedel predsednik Spencer W. Kimball. V nekaj besedah, ki jih je izgovoril, je podal naslednji nasvet: »Hal in Kathy, živita tako, da bosta, ko bo prišel klic, zlahka odšla.«

Ko je izrekel teh nekaj besed, sem v mislih jasno, v barvah zagledal strm hrib in cesto, ki je vodila na vrh. Na levi strani ceste je potekala bela ograja, ki se je izgubila v vrsti dreves na vrhu hriba. Skozi drevje se je belo hišo le stežka videlo.

Leto kasneje sem prepoznal ta hrib, ko nas je po tej cesti peljal moj tast. Bilo je natanko to, kar sem videl, ko je predsednik Kimball v templju podal nasvet.

Ko smo prišli na vrh hriba, se je tast ustavil ob beli hiši. Povedal nama je, da z ženo kupujeta posest in da želi, da z njegovo hčerjo živiva v hiši za goste. Onadva pa bi živela v glavni hiši, le nekaj metrov stran. Torej, v desetih letih, ko sva z ženo živela v tistem čudovitem družinskem okolju, sva si skoraj vsak dan rekla: »Bolje, da uživava v tem, kajti tu ne bova dolgo.«

Poklical naju je Neal A. Maxwell, cerkveni pooblaščenec za izobraževanje. Svarilo predsednika Kimballa, naj bova pripravljena, da bova »zlahka odšla«, se je uresničilo. To je bil poziv, da zapustiva, kar se je zdela idilična družinska situacija, da služiva v zadolžitvi v kraju, o katerem nisem vedel nič. Z družino sva bila pripravljena zapustiti ta blagoslovljeni čas in kraj, ker je prerok v svetem templju, kraju razodetij, videl prihodnji dogodek, na katerega sva bila tedaj pripravljena.

Vem, da so Gospodovi templji sveti kraji. Danes govorim o templjih z namenom, da bi v vseh nas vzbudil večjo željo, da bi bili vredni in pripravljeni na vse več priložnosti za tempeljske izkušnje, ki prihajajo k nam.

Zame je največja motivacija, da sem vreden tempeljskih izkušenj, povezana s tem, kar je o svojih svetih hišah dejal Gospod:

»In če mi bo moje ljudstvo zgradilo hišo v Gospodovem imenu in ne dopustilo, da bi vanjo prišlo kaj nečistega, da ne bo onečaščena, bo moja slava počivala na njej;

da, in tam bo moja navzočnost, kajti prišel bom vanjo, in vsi čisti v srcu, ki bodo prišli vanjo, bodo videli Boga.

Če pa bo onečaščena, vanjo ne bom prišel in moje slave tam ne bo, kajti v nesvete templje ne bom prišel.«¹

Predsednik Russell M. Nelson nam je zelo jasno dal vedeti, da v templju lahko »vidimo« Odrešenika v smislu, da nam ni več tujec. Predsednik Nelson je rekel naslednje: »Razumemo ga. Doumemo njegovo delo in njegovo slavo. In pričenjamo čutiti neskončen vpliv njegovega življenja, ki mu ni primere.«²

Če bi vi ali jaz šli v tempelj nezadostno čisti, ne bi mogli z močjo Svetega Duha doživeti duhovnega poučevanja o Odrešeniku, ki ga lahko prejmemo v templju.

Ko smo vredni takšnega poučevanja, se vse življenje preko tempeljske izkušnje lahko krepijo upanje, radost in optimizem. To upanje, radost in optimizem so na voljo le, če sprejmemo uredbe, ki se jih izvaja v svetih templjih. V templju lahko prejmemo zagotovilo o ljubečih družinskih vezeh, ki se bodo nadaljevale po smrti in bodo trajale večno.

Ko sem pred leti služil kot škof, je neki čeden mladenič zavrnil moje povabilo, naj postane vreden, da bo za večno živel z Bogom v družini. Napadalno mi je povedal, kako se zabava s prijatelji. Pustil sem ga govoriti. Potem mi je povedal o trenutku na eni od zabav, ko je sredi velikega hrupa nenadoma spoznal, da je osamljen. Vprašal sem ga, kaj se je zgodilo. Rekel je, da se je spomnil, ko je kot deček sedel v materinem naročju in jo objemal. Ko je pripovedoval zgodbo, se se mu za trenutek orosile oči. Rekel sem mu to, kar vem, da je res: »Edini način, kako lahko za vedno občutiš družinski objem, je, da postaneš sam vreden in pomagaš drugim prejeti tempeljske uredbe pečatenja.«

Ne poznamo podrobnosti družinskih vezi v duhovnem svetu oziroma kaj se lahko zgodi po vstajenju. A vemo, da je prerok Elija prišel, kot je bilo obljubljeno, da se bodo srca očetov obrnila k otrokom in otrok k očetom.³ In vemo, da je naša večna sreča odvisna od naših najboljših prizadevanj, da ponudimo isto trajno srečo tolikim prednikom, kot jo lahko.

Prav tako si želim, da bi uspešno vabil družinske člane, da bi si želeli postati vredni, da bi prejeli in spoštovali tempeljske uredbe pečatenja. To je del obljubljenega zbiranja Izraela v poslednjih dneh na obeh straneh tančice.

Največje priložnosti imamo, ko so naši družinski člani mladi. Rodijo se z darom Kristusove luči. Omogoča jim, da zaznajo, kaj je dobro in kaj je zlo. Zato celo pogled na tempelj ali slika templja lahko v otroku vzbudi željo, da bi tudi on bil vreden in imel privilegij, da bo nekega dne šel tja.

Potem lahko nastopi dan, ko bodo mladi prejeli tempeljsko dovolilnico, da bodo v templju izvajali namestniške krste. S to izkušnjo lahko bolje občutijo, da tempeljske uredbe vselej usmerjajo k Odrešeniku in njegovi odkupni daritvi. Ko občutijo, da nekomu v duhovnem svetu nudijo priložnost, da se očisti greha, bodo bolje občutili, da pomagajo Odrešeniku pri njegovem svetem delu blagoslavljanja otroka nebeškega Očeta.

Videl sem, kako moč te izkušnje spreminja življenje mladega človeka. Pred leti sem s hčerko pozno popoldne šel v tempelj. Bila je zadnja, ki je v krstilnica služila kot namestnica. Vprašali so jo, če bi še malce ostala, da bi zaključili uredbe za vse ljudi, katerih imena so bila pripravljena. Rekla je: »Da.«

Opazoval sem, ko je moja hčerkica stopila v krstni bazen. Krsti so se pričeli. Moji hčerkici je vsakič, ko so jo dvignili iz vode, po licih tekla voda. Vedno znova so jo spraševali: »Ali jih lahko opraviš še več?« Vsakič je rekla: »Da«.

Kot zaskrbljenemu očetu je v meni tlelo upanje, da ji bo oproščeno, da bi jih opravila še več. A še vedno se spominjam njene odločnosti, ko so jo vprašali, če jih lahko naredi še več, in z odločnim glaskom je rekla: »Da.« Ostala je tako dolgo, dokler zadnji človek na seznamu tistega dne ni prejel blagoslova krsta v imenu Jezusa Kristusa.

Ko sem tistega večera z njo odhajal iz templja, sem se čudil temu, kar sem videl. Otrok je bil povzdignjen in spremenjen pred mojimi očmi, ko je služil Gospodu v njegovi hiši. Še vedno se spominjam občutka luči in miru, ko sva skupaj hodila iz templja.

Minila so leta. Še vedno pravi »da«, ko jo Gospod vpraša, če bo naredila več zanj, ko je to zelo težko. Tako nas lahko spremeni in povzdigne tempeljsko služenje. Prav zato upam, da boste vi in vaše ljube družine poglabljali željo in odločnost, da boste vredni tega, da boste v Gospodovo hišo lahko šli tako pogosto, kot vam bodo dopuščale okoliščine.

Gospod vas želi sprejeti tam. Molim, da boste v srcih otrok nebeškega Očeta hoteli okrepiti željo, da bodo šli tja, kjer lahko občutijo njegovo bližino, in da boste povabili tudi svoje prednike, naj se pripravijo, da bodo z njim in z vami za vedno.

Vaše so lahko tele besede:

Sveto pričujem, da smo otroci ljubečega nebeškega Očeta. Svojega ljubega Sina, Jezusa Kristusa, je izbral za našega Odrešenika in Odkupitelja. Le preko uredb svetega templja se lahko vrnemo živet z njima in s svojo družino. Pričujem, da predsednik Russell M. Nelson ima in uporablja duhovniške ključe, ki vsem Božjim otrokom omogočajo večno življenje. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.