Upanje v Kristusa

Bratje in sestre, v velikonočnem času se osredotočamo na veličastno vstajenje našega Gospoda in Odrešenika, Jezusa Kristusa. Spominjamo se, kako ljubeče nas je povabil: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom dal počitek.

Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;

kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«¹

Ko nas Odrešenik povabi, naj pridemo k njemu, nas vse povabi, naj ne le pridemo k njemu, temveč tudi pripadamo njegovi Cerkvi.

V verzu tik pred tem ljubečim povabilom Jezus uči, da to počnemo, kadar se trudimo, da bi mu sledili. Rekel je: »Nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«²

Jezus želi, da vemo, da je Bog ljubeč nebeški Oče.

Če vemo, da nas nebeški Oče ljubi, bomo lažje vedeli, kdo smo, in vedeli, da pripadamo njegovi veliki, večni družini.

Klinika Mayo je pred kratkim zapisala: »Občutek pripadnosti je nadvse pomemben. /…/ Skorajda vsak vidik našega življenja se vrti okrog pripadnosti nečemu.« Poročilo dodaja: »Veljave občutka pripadnosti ne moremo ločiti od svojega fizičnega in duševnega zdravja«³ – in dodal bi še svojega duhovnega zdravja.

Odrešenik se je na večer pred svojim trpljenjem v Getsemaniju in smrtjo na križu z učenci srečal na zadnji večerji. Rekel jim je: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«⁴ Še preden je sonce naslednjega dne zašlo, je Jezus Kristus trpel in »umrl [na križu] za naše grehe«.⁵

Razmišljam, kako osamljeni so se potem, ko je sonce zašlo in sta jih zajela tema in strah, zagotovo počutili zveste ženske in možje v Jeruzalemu, ki so mu sledili, .⁶

Veliko vas se morda občasno počuti prav tako osamljene, kakor so se starodavni učenci pred skoraj dva tisoč leti. Sam to osamljenost izkušam od smrti moje ljube žene Barbare pred več kot dvema letoma in pol. Vem, kako je biti obkrožen z družinskimi člani, prijatelji in sodelavci, a se še vedno počutiš osamljen – ker ljubezni mojega življenja ni več tu ob meni.

Pandemija covida-19 je številnim občutek osamitve in osamljenosti še poglobila. Kljub izzivom, s katerimi se v življenju soočamo, se kot na prvo velikonočno jutro lahko prebudimo v novo življenje v Kristusu z novimi, čudovitimi možnostmi in novimi resničnostmi, ko se obrnemo na Gospoda po upanje in pripadnost.

Osebno čutim bolečino tistih, ki pogrešajo občutek pripadnosti. Ko gledam novice z vsega sveta, vidim številne, ki doživljajo osamljenost. Menim, da številni zato, ker morda ne vedno, da jih nebeški Oče ljubi in da vsi pripadamo njegovi večni družini. Prepričanje, da nas Bog ljubi in da smo njegovi otroci, nam prinaša tolažbo in samozavest.

Ker smo duhovni Božji otroci, ima vsakdo božansko poreklo, naravo in potencial. Vsak od nas je »ljubljeni duhovni sin ali hči nebeških staršev«.⁷ To je naša identiteta! Zares smo to!

Naša duhovna identiteta se okrepi, ko razumemo svoje številne človeške identitete, tudi etnično, kulturno in narodno dediščino.

Prav občutek duhovne in kulturne identitete, ljubezni in pripadnosti lahko vzbudi upanje in ljubezen do Jezusa Kristusa.

O upanju v Kristusa ne govorim kot o pobožni želji. O upanju govorim dejansko kot o pričakovanju, ki se bo uresničilo. Tako upanje je bistvenega pomena, da premagamo nadloge, gojimo duhovno odpornost in moč, ter spoznamo, da nas nebeški Oče ljubi, da smo njegovi otroci in pripadamo njegovi družini.

Kadar imamo upanje v Kristusa, spoznamo, da se lahko preko njega izpolnijo naše najgloblje želje in sanje, ko sklenemo in se držimo svetih zavez.

V zboru dvanajstih apostolov smo se posvetovali v duhu molitve in s hrepenenjem, da bi razumeli, kako pomagati vsem, ki se počutijo osamljene oziroma ne občutijo pripadnosti. Radi bi pomagali vsem, ki se počutijo tako. Posebej bi želel omenil tiste, ki so trenutno samski.

Bratje in sestre, več kot polovica odraslih v današnji Cerkvi je ovdovelih, ločenih oziroma se še niso poročili. Nekateri se sprašujejo o priložnostih zanje in svojem mestu v Božjem načrtu in v Cerkvi. Razumeti moramo, da večno življenje ni le vprašanje trenutnega zakonskega stanu, ampak vloge poti učenca in ali smo »hrabri v pričevanju o Jezusu«.⁸ Upanje vseh, ki so samski, je enako upanju vseh članov Gospodove obnovljene Cerkve – dostop do Kristusove milosti s »poslušnostjo evangelijskim zakonom in uredbam«.⁹

Rad bi povedal nekaj pomembnih načel, ki jih moramo razumeti.

Prvič, sveti spisi in preroki iz poslednjih dni potrjujejo, da bo imel vsakdo, ki zvesto spolnjuje evangelijske zaveze, priložnost za povzdignjenje. Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Zvesti Božji sveti bodo dobili vse blagoslove na Gospodov način in ob njegovem času. Gospod bo vsakomur sodil in ga nagradil tako glede na njegovo srčno željo kot dejanja.«¹⁰

Drugič, natančen čas in način za podeljevanje blagoslovov povzdignjenja še nista povsem razodeta, a so kljub temu zagotovljeni.¹¹ Predsednik Dallin H. Oaks je pojasnil, da se bodo nekatere okoliščine »zemeljskega življenja izravnale med tisočletnico, ki je čas, ko se za vse vredne otroke našega Očeta izpolni vse, kar je v velikem načrtu sreče še nedokončano«.¹²

To ne pomeni, da so vsi blagoslovi odloženi do tisočletnice; nekatere smo že prejeli, druge pa bomo prejeli še pred tistim dnem.¹³

Tretjič, čakanje na Gospoda se kaže v nenehni poslušnosti in duhovnem napredku proti njemu.. Čakanje na Gospoda se ne kaže v čakanju na pravi trenutek. Nikdar se ne bi smeli počutiti, kakor da ste v čakalnici.

Čakanje na Gospoda se kaže v dejanjih. Z leti sem ugotovil, da se naše upanje v Kristusa okrepi, kadar služimo drugim. Kadar služimo, kakor je služil Jezus, se naše upanje vanj okrepi samogibno.

Osebna rast, ki jo dosežemo zdaj, medtem ko čakamo na Gospoda in njegove obljube, je neprecenljiv, svét sestavni del njegovega načrta za vsakega od nas. Naš zdajšnji doprinos pri gradnji Cerkve na zemlji in zbiranju Izraela je zelo nepogrešljiv. Zakonski stan nima nič opraviti z našo sposobnostjo za služenje. Gospod ceni tiste, ki služijo in nanj čakajo potrpežljivo in v veri.¹⁴

Četrtič, Bog nudi večno življenje vsem svojim otrokom. Vsi, ki sprejmejo Odrešenikov milostni dar kesanja in živijo po njegovih zapovedih, bodo prejeli večno življenje, četudi se do vseh lastnosti in popolnosti večnega življenja ne bodo dokopali v zemeljskem življenju. Tisti, ki se bodo pokesali, bodo izkusili Gospodovo pripravljenost, da odpušča, kakor je zagotovil: »Da, in kolikor krat se bo moje ljudstvo pokesalo, tolikor krat jim bom odpustil njihove prestopke zoper mene.«¹⁵

V končni analizi bo o posameznikovi sposobnosti, željah in priložnostih glede svobodne volje in odločitve, vključno s kompetentnostjo za večne blagoslove, presojal le Gospod.

Petič, naše zaupanje v ta zagotovila izvira iz naše vere v Jezusa Kristusa, čigar milost izravna vse, kar zadeva zemeljsko življenje.¹⁶ Vsi obljubljeni blagoslovi so uresničljivi zaradi njega, ki se je s svojo odkupno daritvijo »spustil pod vse stvari«¹⁷ in »svet premagal«.¹⁸ »Usedel [se je] na Božjo desnico, da je od Očeta zahteval pravico do milosti, ki jo ima do človeških otrok /…/ zatorej zagovarja primer človeških otrok.«¹⁹ Na koncu »[bodo] sveti navdani z njegovo slavo in prejeli svojo dediščino«²⁰ kot »sodediči /…/ s Kristusom«.²¹

Želimo si, da bi ta načela vsem pomagala do trdnejšega upanja v Kristusa in občutka pripadnosti.

Nikdar ne pozabite, da ste otrok Boga, našega večnega Očeta, zdaj in za vekomaj. Ljubi vas in Cerkev vas želi in potrebuje. Da, potrebujemo vas! Potrebujemo vaš glas, talente, veščine, dobroto in pravičnost.

Že leta govorimo o »mladih samskih odraslih«, »samskih odraslih« in »odraslih«. Morda so te označbe občasno sicer v administrativno pomoč, a lahko nenamerno vplivajo na to, kako dojemamo druge.

Mar obstaja možnost, da se izognemo človeški nagnjenosti, ki nas lahko razdvaja?

Predsednik Nelson je prosil, naj nase gledamo kot na člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Zdi se, da to zajema vse od nas, mar ne?

Evangelij Jezusa Kristusa ima moč, da nas združuje. Konec koncev smo si med seboj bolj podobni kakor različni. Kot člani Božje družine smo resnično bratje in sestre. Pavel je dejal: »Iz enega je [Bog] ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje«.²²

Vas, kolske predsednike, škofe ter voditelje zborov in sester prosim, da vsakega člana svojega kola, oddelka, zbora ali organizacije upoštevate kot člana, ki lahko doprinese, služi v poklicih in sodeluje na številne načine.

Vsak član naših zborov, organizacij, oddelkov in kolov ima Božje darove in talente, ki lahko pomagajo pri sedanji gradnji njegovega kraljestva.

Pokličimo naše člane, ki so samski, da bodo služili, spodbujali in poučevali. Ne upoštevajmo starih predstav in zamisli, ki so včasih nenamerno še prispevale k temu, da so se počutili osamljeni in da ne pripadajo ali ne morejo služiti.

Na ta velikonočni konec tedna pričujem o našem Odrešeniku Jezusu Kristusu in o večnem upanju, ki ga naklanja meni in vsem, ki verjamejo v njegovo ime. O tem ponižno pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.