Z duhovnimi orkani se soočajmo z vero v Kristusa

Z mojo ljubo Ann zadnjih šest let živiva v Teksasu blizu Mehiškega zaliva, kjer je divjalo nekaj najhujših orkanov v Združenih državah, ki so za seboj pustili grozovito opustošenje in celo smrtne žrtve. Na žalost v zadnjih mesecih takšni uničujoči dogodki niso bili redki. Vsem, ki ste kakor koli prizadeti, sporočamo, da vas imamo radi in da za vas molimo. Leta 2017 sva sama doživela orkan Harvey, ko je padlo do rekordnih 150 kubičnih centimetrov dežja.

Nastanek orkanov določajo naravni zakoni. Do petdeset metrov pod površjem oceana mora biti temperatura vsaj 27 °C. Vetrovi ob stiku s toplo oceansko vodo povzročijo izhlapevanje in dvigovanje vode v ozračje, kjer se utekočini. Nato nastanejo oblaki, vetrovi pa nad gladino oceana povzročijo spiralni vzorec.

Orkani so ogromnih razsežnosti in segajo 15.240 metrov ali več v atmosfero, njihov razpon pa je vsaj dvesto kilometrov. Zanimivo je, da ko dosežejo kopno, začnejo slabeti, ker niso več nad toplimi vodami, ki so potrebne, da jim dajejo moč. ¹

Morda se vam nikdar ne bo treba soočiti z uničujočim fizičnim orkanom. Vseeno je vsak od nas že in še bo vedril duhovne orkane, ki ogrožajo naš mir in preizkušajo našo vero. Zdi se, da so v današnjem svetu vse pogostejši in močnejši. Gospod je na srečo poskrbel za zanesljivo možnost, da jih lahko premagamo radostno. Če živimo po evangeliju Jezusa Kristusa, imamo jamstvo, da »[k]o so preizkušnje pred nami in naš srčni mir zmotijo, še upanje, vero imamo, saj vemo, da rešil nas bo«. ²

Predsednik Russell M. Nelson je pojasnil:

»Sveti so lahko srečni v vseh okoliščinah. Radostni smo lahko, čeprav imamo slab dan, slab teden ali celo slabo leto!

[R]adost, ki jo občutimo, ima le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo.

Ko se v življenju osredotočamo na /…/ Jezusa Kristusa in njegov evangelij, lahko radost občutimo ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja – oziroma ne dogaja.« ³

Prav kakor naravni zakoni določajo fizične orkane, božanski zakoni določajo, kako naj med duhovnimi orkani občutimo radost. Radost ali beda, ki jo občutimo, ko kljubujemo življenjskim viharjem, je povezana z zakoni, ki jih je določil Bog. Predsednik Nelson je dejal: »Imenujejo se zapovedi, a držijo prav tako kot zakon vzgona, zakon težnosti [in] zakon, ki določa utrip srca.«

Predsednik Nelson nadaljuje: »Formula postane precej preprosta: Če bi bili radi srečni, spolnjujte zapovedi.« ⁴

Dvom je sovražnik vere in radosti. Prav kakor je topla oceanska voda ugodna za nastanek orkanov, so dvomi ugodni za nastanek duhovnih orkanov. Prav kakor je vera odločitev, so tudi dvomi. Ko se odločimo za dvom, se odločimo, da se bo delovalo na nas, da moč predamo nasprotniku, zaradi česar postanemo šibki in ranljivi. ⁵

Satan si prizadeva, da bi nas pripravil do tega, da bi bili dovzetni za dvom. Prizadeva si, da bi postali trdosrčni, zato da ne bi verjeli. ⁶ Okoliščine, v katerih smo dojemljivi za dvom, so lahko videti privlačne, ker navidezno mirne, tople vode od nas ne zahtevajo, naj živimo »od vsake besede, ki pride iz Božjih ust«. ⁷ Satan v takšnih vodah poskuša uspavati našo duhovno budnost. Takšna nepozornost lahko pripelje do pomanjkanja duhovnega prepričanja, ko nismo ne »mrzli ne vroči«. ⁸ Če nismo zasidrani v Kristusu, nas bodo dvomi in njihovi čari vodili stran v otopelost, kjer ne bomo našli ne čudežev, trajne sreče, ne »počit[ka] svojim dušam«. ⁹

Prav kakor orkani oslabijo deželo, dvom zamenja vera, če svoje temelje gradimo na Kristusu. Potem smo duhovne orkane zmožni videti v pravi luči in smo jih bolj sposobni premagati. Potem, »ko bo hudič poslal svoje mogočne vetrove, da, svoje strelice v viharju, /…/ ne bo imelo moči, /…/ da bi [nas] povleklo v prepad bede in neskončnega gorja zaradi skale, na kateri [smo] sezidan[i], ki je zanesljiv temelj«. ¹⁰

Predsednik Nelson je učil:

»Vera v Jezusa Kristusa je temelj vsakega prepričanja in kanal do božanske moči.

Gospod ne zahteva, naj imamo popolno vero, da bi imeli dostop do njegove popolne moči. Vendar prosi, naj verjamemo.« ¹¹

Z družino si od aprilske generalne konference prizadevamo okrepiti vero v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev, s pomočjo katere bi »spremeni[li] izzive v neprimerljivo rast in priložnosti«. ¹²

Najina vnukinja Ruby je blagoslovljena z močno pobudniško voljo. Ko se je rodila, njen požiralnik ni bil pritrjen na želodec. Že kot otrok se je s pomočjo staršev s to preizkušnjo soočala z nenavadno odločnostjo. Zdaj je stara pet let. Čeprav je še majhna, je velik vzor tega, da okoliščinam ne dovoli, da bi določale njeno srečo. Vedno je vesela.

Lanskega maja se je z dodatnim orkanom v življenju soočila z vero. Rodila se je tudi z nerazvito roko, za katero je bila potrebna rekonstrukcijska operacija. Pred to precej zapleteno operacijo sva jo obiskala in ji dala sliko, ki lepo upodablja otrokovo roko, ki se zaupljivo drži Odrešenikove roke. Ko sva jo vprašala, ali je živčna, je odgovorila: »Ne, vesela sem!«

Nato sva jo vprašala: »Kako to?«

Rubi je samozavestno zatrdila: »Ker vem, da me bo Jezus držal za roko.«

Njeno okrevanje je bilo čudežno in je še naprej vesela. Kako se čistost otrokove vere razlikuje od nespametnosti dvomov, ki nas pogosto lahko skušajo, ko smo starejši! ¹³ A vsi lahko postanemo kot majhni otroci in se odločimo, da damo nevero na stran. To je preprosta odločitev.

Skrbni oče je Odrešenika marljivo rotil, rekoč: »Toda če kaj moreš, /…/ nam pomagaj!« ¹⁴

Jezus mu je nato rekel:

»‘[Č]e moreš’ /…/ [verjeti] – vse je mogoče tistemu, ki veruje.

Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: ‘Verujem, pomagaj moji neveri!’« ¹⁵

Ta ponižni oče se je modro odločil, da bo svojo vero položil v Kristusa, namesto da bi dvomil. Predsednik Nelson je dejal: »Bogu bo samo vaša nevera onemogočila, da bi vas blagoslovil s čudeži, da bi premikali gore v svojem življenju.« ¹⁶

Kako usmiljen je Bog, da od nas pričakuje le, da verjamemo, in ne, da vemo!

Alma uči:

»[B]lagor temu, ki verjame v Božjo besedo.« ¹⁷

»Bog [je] milosten z vsemi, ki verjamejo v njegovo ime; zato predvsem želi, da bi verjeli.« ¹⁸

Da, Bog na prvem mestu želi, da verjamemo vanj.

Z duhovnimi orkani se najbolje soočimo tako, da verjamemo v Kristusa in spolnjujemo njegove zapovedi. Vera in poslušnost nas povežeta z močjo, ki presega našo, da premagamo »[karkoli, kar] se v našem življenju dogaja – oziroma se ne dogaja«. ¹⁹ Da, Bog nas »nemudoma blagoslovi« zaradi naše vere in poslušnosti. ²⁰ Sčasoma se naše stanje bitja dejansko spremeni v srečo in »v Kristusu /…/ oživ[imo]«, ko udejanjamo vero vanj in spolnjujemo njegove zapovedi. ²¹

Bratje in sestre, danes se lahko odločimo, da ne bomo dvomili, ampak verjeli. ²² »[P]rava pot je verjeti v Kristusa.« ²³ »[V]rezal [nas je] v dlani svojih rok.« ²⁴ On je naš Odrešenik in Odkupitelj, ki stoji prav pred našimi vrati in trka. ²⁵ V imenu Jezusa Kristusa, amen.