Proti jutru pride vriskanje

Slika

Pred leti so časniki Salt Lake Cityja objavili novico o smrti dobre prijateljice, ki je umrla v najboljših letih svojega življenja. Stopil sem v mrliško vežico in se pridružil številnim zbranim, da bi možu in otrokom, ki so ostali brez mamice, izrekel sožalje [sočutje]. Nenadoma me je najmlajša Kelly, prepoznala in me prijela za roko. »Pojdi z mano,« je rekla in me odpeljala do krste, v kateri je ležalo truplo njene ljubljene mamice. »Ne jokam,« je dejala, »in tudi vi ne smete. Mamica mi je velikokrat govorila o smrti in življenju z nebeškim Očetom. Pripadam mamici in očiju. Vsi bomo znova skupaj.« Pomislil sem na besede psalmista: »Iz ust otročičev […] si postavil trdnjavo.« (Ps 8:3)

Skozi solze sem na obrazu svoje mlade prijateljice videl čudovit nasmeh, ki je izžareval vero. Zanjo, ki me je še vedno držala za roko, ne bo nikoli nastopila brezupna zora. Z neomajnim pričevanjem, vedoč, da se bo življenje nadaljevalo tudi po smrti, lahko ona, njen oče, njeni bratje in sestre ter resnično vsi, ki imajo to védenje o božanski resnici, svetu izjavijo: »Zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje.« (Ps 30:6)

Z vso močjo svoje duše pričujem, da Bog živi, da je njegov ljubljeni Sin prvenec vstajenja, da je evangelij Jezusa Kristusa ta jasna luč, ki iz vsake brezupne zore naredi radostno jutro.

Iz govora z aprilske generalne konference leta 1976.