Obogatite svoj zakon

Zakaj je sreča v zakonu za tako številne krha in hitro minljiva, drugi pa jo imajo toliko? Zakaj morajo biti posledice ranjenega srca in trpljenja tako dolgotrajne in zakaj prizadenejo toliko nedolžnih ljudi?

Katere obogatitvene sestavine manjkajo v tako številnih zakonih, ki se začnejo s takšno srečo in tako številnimi visokimi upi?

Dolgo že premišljujem o teh težkih vprašanjih. Ker sem se skoraj vse življenje ukvarjal z ljudmi, nekoliko poznam težave nesrečnih zakonov, ločitev in strtih družin. Lahko govorim tudi o veliki sreči, kajti zahvaljujoč moji ljubljeni Ruth sem v zakonu našel največjo izpolnitev človeškega obstoja.

Ni preprostih, lahkih odgovorov na težka, zapletena vprašanja o zakonski sreči. Med številnimi domnevnimi razlogi za ločitev so resni problemi sebičnosti, nezrelosti, pomanjkanja zavezanosti, nezadostnega sporazumevanja in nezvestobe.

V številnih primerih gre še za nek razlog neuspelega zakona, ki ni tako očiten, vendar se pojavi prvi in je skupen vsem ostalim. To je pomanjkanje stalnega plemenitenja zakona, odsotnost nekega tistega dodatka, zaradi katerega je dragocen, poseben in čudovit in brez katerega postane naporen oziroma težak ali celo dolgočasen.

Nemara se sprašujete: »Kako je moč zakon neprestano bogatiti?« Zakon gradimo z neskončnim prijateljstvom, zaupanjem in integriteto ter tudi z medsebojno skrbjo in podporo v težavah. Ko je Adam govoril o Evi, je dejal: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.« (1 Mz 2:23) Je nekaj preprostih, smotrnih vprašanj, ki bi si jih moral zastaviti vsakdo, naj je poročen ali premišljuje o zakonu, v prizadevanju da postane »eno meso«. To so:

Prvič, ali lahko najprej pomislim na pomembnost svojega zakona in zakonca, preden pomislim na svoje lastne želje?

Drugič, kako globoko sem predan svojemu partnerju poleg vseh drugih zanimanj?

Tretjič, ali je on oziroma ona moj najboljši prijatelj oziroma prijateljica?

Četrtič, ali spoštujem dostojanstvo svojega partnerja kot človeka z dostojanstvom in vrednostjo?

Petič, ali se prepirava zaradi denarja? Zdi se, da denar sam para ne osreči, niti ni nujno, da bi ga pomanjkanje tega onesrečilo. Prepiranje zaradi denarja je pogosto znamenje sebičnosti.

Šestič, ali je med nama duhovno posvečena vez?

K bogatitvi zakona lahko prispeva več ključnih navad.

Molitev. Boljše sporazumevanje lahko zakonski odnos obogati. Pomemben način je skupna molitev. To bo med dvema razrešilo številna nesoglasja, če je do njih prišlo, preden bosta šla spat. Ne želim preveč poudarjati razlik, toda te so zelo konkretne in zaradi njih so stvari zanimive. Verjamem, da so naše razlike drobceni ščepci soli, zaradi katerih je zakon videti privlačnejši.

Sporazumevamo se na tisoč načinov, na primer, če se komu nasmehnemo, ga pobožamo po laseh, se ga nežno dotaknemo. Vsak dan bi se morali spomniti reči: »Ljubim te.« Mož bi ženi moral reči: »Lepa si.« Druga pomembna beseda, ki naj bi jo v ustreznem trenutku rekla tako mož kot žena, je: »Oprosti.« Poslušanje je prav tako izvrstna oblika sporazumevanja.

Zaupanje. Popolno medsebojno zaupanje je eden največjih dejavnikov, ki bogatijo zakon. Nič bolj ne uniči bistva vzajemnega zaupanja, ki je potrebno za vzdrževanje izpolnjujočega odnosa, kakor nezvestoba. Za prešuštvo ni nikdar opravičila. Navzlic uničujoči izkušnji se včasih kakšen zakon reši in družina ohrani. Za to je potrebno, da je prizadeti sposoben neomejene ljubezni, ki je dovolj velika, da odpusti in pozabi. Ta, ki je bil v zmoti, si mora brezupno želeti, da se pokesa in greh dejansko opusti.

Svojemu večnemu sopotniku pa ne bi smeli biti zvesti samo telesno, temveč tudi v mislih in duhu. Ker po poroki ni nedolžnega spogledovanja in ne mesta za ljubosumje, se je najbolje izogibati sami podobi greha, tako da se izogibamo vsakemu vprašljivemu stiku z drugim, s katerim nismo poročeni.

Vrlina. Vrlina je najmočnejše lepilo, ki vse drži skupaj. Gospod je dejal, naj mož svojo ženo ljubi z vsem srcem in naj se oklene nje in nobene druge (gl. NaZ 42:22).

Božanska navzočnost. Od vseh sestavin, ki lahko blagoslovijo zakon, je ena še zlasti pomembna, ki bo bolj kot vse drugo pomagala združiti moškega in žensko v zelo resničnem, svetem in duhovnem smislu. To je navzočnost božanskega v zakonu. Shakespeare je, ko je govoril skozi lik kraljice Izabele v Kralju Henriku petem, dejal: »Bog, najboljši stvaritelj vseh zakonov, / naj vajini srci združi v eno.« (5. dejanje, 2. prizor, vrstica 67–68) Bog je tudi najboljši ohranjevalec zakonov.

Veliko je stvari, ki bogatijo zakon, za nekatere med njimi pa se zdi, da so ogrodje odnosa. Če imamo partnerski odnos in uživamo sadove svete in božanske navzočnosti, to postane bistvo velike sreče v zakonu. Duhovna enotnost je sidro. Zaradi počasnega izginjanja posvečujoče razsežnosti zakona se pogosto zgodi, da zakon ne more naprej.

Verjamem, da se ločitve povečujejo zaradi številnih primerov, v katerih zvezi primanjkuje tistega posvečujočega blagoslova, ki priteka iz spolnjevanja Božjih zapovedi. Zakon lahko umre zaradi pomanjkanja duhovne hrane.

Desetina. Ker sem skoraj dvajset let služil kot škof in predsednik okoliša, sem spoznal, da je plačevanje desetine čudovito zavarovanje pred ločitvijo. Zdi se, da plačevanje desetine olajša to, da je duhovna baterija napolnjena, zato da preživimo čas, ko duhovni generator dela slabo ali je okvarjen.

Ni velike ali veličastne glasbe, ki bi neprestano povzročala ubranost velike ljubezni. Najpopolnejša glasba je združitev dveh glasov v eno duhovno pesem. Zakon je način, ki ga je pripravil Bog za izpolnitev največjih človeških potreb, ki temelji na vzajemnem spoštovanju, zrelosti, nesebičnosti, spodobnosti, predanosti in iskrenosti. Sreča v zakonu in starševstvu lahko tisočkrat presega vsako drugo srečo.

Starševstvo. Duša zakona je močno obogatena in postopek duhovne rasti močno okrepljen, ko zakonca postaneta starša. Parom, ki lahko imajo otroke, bi moralo starševstvo prinesti največjo od vseh sreč. Možje rastejo, ker morajo kot očetje skrbeti za družino. Ženske cvetijo, ker morajo kot matere pozabiti nase. Celotni pomen ljubezni najbolje razumemo, ko postanemo starši. Vendar če otrok ni, bo Gospod parom, ki so vseeno pripravljeni, da jih sprejmejo z ljubeznijo, izkazal čast in jih blagoslovil zaradi njihove zvestobe. Dom bi moral biti med najsvetejšimi od vseh zemeljskih svetišč.

Pri bogatitvi zakona so velike stvari majhne stvari. Neprestano si je potrebno medsebojno izkazovati hvaležnost in se pozorno zahvaljevati drug drugemu. Dva se morata medsebojno spodbujati in si pomagati pri rasti. Zakonska zveza je združeno iskanje dobrega, lepega in božanskega.

Odrešenik je dejal: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3:20)

Naj Gospodova navzočnost bogati in blagoslavlja vse zakone in domove, zlasti Božjih svetih, kot del njegovega načrta!

Ko boste v duhu molitve sporočilo preučili, ga predstavite tako, da boste uporabili predlog, ki bo k sodelovanju spodbudil tiste, ki jih učite. Sledi nekaj primerov:

1. Dve različni barvi gline oblikujte v kroglici. Pojasnite, da vsaka barva predstavlja zakonskega partnerja. Obe kroglici oblikujte v eno. Družinskega člana prosite, naj poskusi barvi ločiti. Pogovorite se o šestih vprašanjih predsednika Fausta, ki jih človek postavi, ko se poroči oziroma ko premišljuje o poroki. Pričujte o pomembnosti enotnosti v zakonu.

2. Družino prosite, naj se postavi v krog. Vsak član naj predstavlja ključno navado za obogatitev zakon. Ko se boste pogovarjali o navadi, ki jo predstavljajo, jim recite, naj se z rokami prepletejo oziroma primejo tistega poleg sebe. Pojasnite, da bi se veriga prekinila, če bi en družinski član krog zapustil. Pričujte o pomembnosti tega, da zakon ostaja trden.

3. Prinesite solnico. Pojasnite, kako sol poudari okus hrane. Preberite stavek, v katerem predsednik Faust primerja razlike v zakonu s ščepcem soli, in se pogovarjajte o tem, kako lahko razlike zakon napravijo boljši. Če učite dva zakonca, ju vprašajte, kaj sta naredila, da bi si še bolj izkazala medsebojno spoštovanje.