Vse, kar lahko dam

Skrbelo me je, kako bom plačala za vse, kar želim delati čez poletje: predavanja, delavnice, poletni tabori in tako naprej. Ob tem mi je šlo na jok. Nato sem se spomnila vsega, kar so me naučili glede zaupanja in vere v Gospoda. Odločila sem se, da bom skrbi prepustila Gospodu, in če bo to njegova volja, bo priskrbel potrebno.

Nedolgo zatem je mama našla nevnovčen ček iz službe, ki sem jo tisto leto imela pred tem, takoj naslednji dan pa sem po pošti prejela manjšo denarno nagrado, ker sem dosegla drugo mesto na nekem tekmovanju. To je bilo zame veliko pričevanje, da Bog živi, da me ima rad, da zame skrbi in da mi bo pomagal.

Bila sem tako neizmerno hvaležna in navdana z ljubeznijo do nebeškega Očeta in Odrešenika. Čutila sem, da me bo razneslo! Želela sem pokazati, kako hvaležna sem, Boga slaviti, kakor sem najbolje znala, in te občutke izraziti. Drugi so to storili, tako da so napisali skladbo, pesem, naslikali sliko, toda sama nisem čutila, da bi lahko naredila kaj takega. Spoznala sem, da je edino, kar lahko dam, kar bi bila zadostna zahvala, moje življenje, tako da sem »vernim zgled« (1 Tim 4:12), tako da Kristusu dam svoje življenje. To je vse, za kar prosi, in to je vse, kar lahko dam.