Brat, odločil sem se!

Mlada brata sta se ustavila na vrhu majhne pečine s pogledom na čiste vode modrega jezera. To je bil priljubljen kraj za skakanje v vodo in brata sta se pogosto pogovarjala, da bi skočila, kot sta to videla delati druge.

Čeprav sta oba želela skočiti, nobeden od njiju ni hotel biti prvi. Pečina ni bila tako visoka, toda fantoma se je zdelo, da se je razdalja povečala vsakič, ko sta se začela nagibati naprej — in hitro jima je zmanjkalo poguma.

Nazadnje se je eden od bratov z eno nogo približal robu pečine in odločno stopil naprej. V tistem trenutku je drugi brat zašepetal: »Morda bi morala počakati do naslednjega poletja.«

Toda prvega brata je sila že gnala naprej. Odgovoril je: »Brat, odločil sem se!«

Skočil je v vodo in hitro priplaval na površje ter zmagoslavno zavpil. Brat mu je nemudoma sledil. Kasneje sta se oba smejala besedam, ki jih je prvi fant izrekel, preden je skočil v vodo: »Brat, odločil sem se.«

Odločitev je nekako podobna skoku v vodo. Odločiš se ali pa se ne. Greš naprej ali pa obstojiš. Srednje poti ni. Vsi se soočamo z odločitvami, ki nam spremenijo preostanek življenja. Kot člani Cerkve se moramo vprašati: »Ali bom skočil, ali pa bom le stal na robu?« Ali bom naredil korak naprej, ali pa bom samo s prsti na nogah preverjal temperaturo vode?«

Nekatere grehe zagrešimo, ker nečesa ne naredimo prav, druge pa, ker ne naredimo nič. Če smo se le delno odločili za evangelij, to lahko vodi v razočaranje, žalost in slabo vest. To ne bi smel biti naš pristop, saj smo ljudstvo zaveze. Ko se krstimo in ko gremo v Gospodovo hišo, z Gospodom sklenemo zaveze. Moški z Gospodom sklenejo zaveze, ko so posvečeni v duhovništvo. Nič ni pomembnejše od tega, da izpolnjujemo zavezo, ki smo jo sklenili z Gospodom. Spomnimo se Rahelinega in Lejinega odgovora Jakobu v Stari zavezi. Bil je preprost in neposreden in je pokazal njuno predanost: »Stôri zdaj vse, kar ti je rekel Bog!« (1 Mz 31:16)

Tisti, ki so se le delno odločili, lahko pričakujejo, da bodo prejeli le delne blagoslove pričevanja, radosti in miru. Zapornice neba se bodo morda le delno odprle. Ali ne bi bilo nespametno misliti: »Sedaj se bom odločil le petdeset odstotno, toda ko se bo Kristus prikazal ob drugem prihodu, se bom odločil sto odstotno.«

Obvezanost našim zavezam z Gospodom je sad naše spreobrnitve. Obvezanost Odrešeniku in njegovi Cerkvi razvija značaj in krepi duha, da nas bo Kristus, ko se bomo z njim srečali, objel in rekel: »Prav, dobri in zvesti služabnik!« (Mt 25:21)

Med namenom in dejanjem je razlika. Tisti, ki se samo nameravajo odločiti, bodo za vse takoj našli izgovor. Tisti, ki se resnično odločijo, se bodo odkrito soočili z izzivi in si rekli: »Da, to bi bil zelo dober razlog, da bi odlašal, toda sklenil sem zaveze in zato bom naredil to, za kar sem se odločil.« Preučujejo svete spise in si iskreno prizadevajo za vodstvo nebeškega Očeta. Sprejmejo in poveličajo svoje cerkvene poklice. Udeležujejo se sestankov. Opravljajo hišno in obiskujoče poučevanje.

Nemški pregovor pravi: »Obljube so kot polna luna. Če jih ne izpolnimo takoj, iz dneva v dan bolj izginjajo.« Kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni smo se obvezali, da bomo hodili po poti Kristusovih učencev. Obvezali smo se, da bomo sledili Odrešenikovem vzoru. Zamislite si, kako blagoslovljen in koliko boljši bo svet, ko bodo vsi člani Gospodove Cerkve razvili svoj pravi potencial — se docela in popolnoma spreobrnili in obvezali, da bodo gradili Božje kraljestvo.

Na nek način vsak od nas stoji na kraju odločitve s pogledom na vodo. Molim, da bomo imeli vero, šli dalje, se pogumno soočili s strahovi in dvomi ter si rekli: »Odločil sem se!«