Stojte na svetih krajih

Moji ljubi bratje in sestre, ta dopoldan smo slišali krasna sporočila in vsem sodelujočim se zahvaljujem. Še posebej smo veseli, da je z nami zopet starešina Robert D. Hales in da se počuti bolje. Radi vas imamo, Bob!

Ko sem premišljeval, kaj bi vam ta dopoldan rad povedal, sem močno začutil, da vam moram spregovoriti o določenih mislih in občutkih, ki so kot nalašč za ta čas. Molim, da bom v svojih opažanjih voden.

Na zemlji živim že 84 let. Naj vam za boljši uvid povem, da sem se rodil tistega leta, ko je Charles Lindbergh v letalu enoprostorcu z enim samim motorjem prvič v neprekinjenem letu preletel razdaljo od New Yorka do Pariza. Od takrat se je v štiriinosemdesetih letih precej spremenilo. Dolgo je že tega, odkar je bil človek na luni in nazaj. Pravzaprav je znanstvena fantastika včerajšnjega dne postala dejanskost današnjega. In ta dejanskost se zahvaljujoč tehnologiji našega časa spreminja tako hitro, da ji komaj sledimo – če ji sploh. Za tiste od nas, ki se še spomnimo telefonov na vrtljivo številčnico in ročnih pisalnih strojev, je današnja tehnologija več kot zgolj osupljiva.

Zelo naglo pa se vrti tudi moralni kompas družbe. Obnašanje, ki je včasih veljalo za neprimerno in nemoralno, se sedaj ne le dopušča, temveč vse preveč številni nanj gledajo kot na nekaj povsem sprejemljivega.

Nedavno sem v časopisu Wall Street Journal bral članek Jonathana Sacksa, glavnega britanskega rabina. Med drugim piše: »V vsaki zahodni družbi je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja dobesedno prišlo do moralne revolucije, do opustitve vse tradicionalne etike samoobvladovanja. Vse, kar potrebuješ, so peli Beatlesi, je ljubezen. Judovsko krščanska moralna norma je bila zavržena. Njeno mesto je zavzel [rek]: [Delajte], kar je za vas pač dobro. Deset zapovedi je bilo ponovno napisanih kot Deset ustvarjalnih predlogov.«

Rabin Sacks z obžalovanjem nadaljuje:

»Svoj moralni kapital smo zapravljali bolj lahkomiselno, kakor smo zapravljali svoj finančni kapital. 

[…] [Po svetu] so obsežna področja, kjer je vera stvar preteklosti, kultura nakupovanja, zapravljanja, ponašanja in razkazovanja, ker si zaslužite, pa nima protiuteži. Sporočilo se glasi, da je moralnost preteklost, da je notranji glas za bojazljivce, edina, najpomembnejša zapoved pa je ʻNaj te ne odkrijejoʼ.«¹

Moji bratje in sestre, to – na žalost – opisuje precej sveta okrog nas. Ali si v obupu vijemo roke in se sprašujemo, kako neki bomo v takšnem svetu preživeli? Ne. Kajpak, saj imamo v življenju evangelij Jezusa Kristusa in vemo, da moralnost ni »passé«, da imamo notranji glas zato, da nas vodi, in da smo za svoja dejanja odgovorni.

Čeprav se je svet spremenil, Božji zakoni ostajajo. Niso se spremenili; ne bodo se spremenili. Deset zapovedi ni nič drugega kot deset zapovedi. To niso predlogi. Do zadnje pičice so potrebne tako danes, kakor so bile takrat, ko jih je Bog dal izraelskim otrokom. Če le prisluhnemo, slišimo odmev Božjega glasu, ki nam govori tukaj in zdaj:

»Ne imej drugih bogov poleg mene!

Ne delaj si rezane podobe! […]

Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga! […]

Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! […]

Spoštuj očeta in mater! […]

Ne ubijaj!

Ne prešuštvuj!

Ne kradi!

Ne pričaj po krivem! […]

Ne zavidaj!«²

Pravila obnašanja so dokončna, ne stvar pogajanj. Ne vsebujejo jih le deset zapovedi, temveč tudi Govor na gori, ki nam ga je Odrešenik govoril, ko je hodil po zemlji. Najdemo jih v vseh njegovih naukih. Najdemo jih v besedah sodobnih prerokov.

Oče v nebesih je isti včeraj, danes in za vekomaj. Prerok Mormon nam pravi, da se Bog »iz večnosti v večnost ne spreminja«³. V tem svetu, v katerem se vse, tako se zdi, spreminja, je njegova stanovitnost nekaj, na kar se lahko zanesemo, sidro, katerega se lahko trdno oprimemo in smo varni, sicer bi nas odneslo v neznane vode.

Morda se vam včasih zazdi, da se ljudje v svetu veliko bolj zabavajo, kakor se vi. Morda nekateri med vami čutite, da vas pravila obnašanja, ki jih v Cerkvi upoštevamo, omejujejo. Moji bratje in sestre, vseeno vam izjavljam, da nam v življenju nič ne bo prineslo večje radosti ali v duši večjega miru kot Duh, ki ga lahko prejmemo, če sledimo Odrešeniku in spolnjujemo zapovedi. Duh ne more biti prisoten na takšnih dejavnostih, pri katerih pa sodeluje toliko ljudi v svetu. Apostol Pavel je oznanil naslednjo resnico: »[Naravni] človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno.«⁴ Termin naravni človek se lahko nanaša na vsakega od nas, če si dovolimo, da smo takšni.

V svetu, ki se je tako oddaljil od tega, kar je duhovno, moramo biti čuječi. Nujno je, da zavrnemo vse, ki se ne sklada z našimi merili, zaradi česar bi se sčasoma morali odreči temu, kar si želimo najbolj – večno življenje v Božjem kraljestvu. Viharji bodo občasno še vedno butali ob naša vrata, kajti so neizbežni del naših izkušenj na zemlji. Vendar bomo zdaleč bolje opremljeni, zato da se bomo podali vanje, se zaradi njih učili in jih premagali, če je evangelij v samem našem bistvu in Odrešenikova ljubezen v našem srcu. Prerok Izaija je razglasil: »Delo pravičnosti bo mir, sad pravičnosti bo počitek in varnost na veke.«⁵

Če hočemo biti v svetu, vendar ne od sveta, se moramo nujno sporazumevati z nebeškim Očetom v molitvi. On želi, da to delamo; na molitve nam bo odgovoril. Odrešenik nas je opomnil, kakor je zabeleženo v 18. poglavju Tretjega Nefija, da moramo »vselej […] bdeti in moliti, da ne pridete v skušnjavo; kajti Satan vas želi imeti. […]

Zato morate vselej moliti k Očetu v mojem imenu;

in kar koli boste prosili Očeta v mojem imenu, kar je prav, verujoč, da boste prejeli, glejte, vam bo dano.«⁶

Pričevanje o moči molitve sem pridobil, ko sem bil star okrog dvanajst let. Trdo sem delal, da bi zaslužil nekaj denarja, in uspelo mi je prihraniti pet dolarjev. To je bilo v veliki gospodarski krizi, ko je bilo pet dolarjev precejšnja vsota denarja – zlasti za dvanajstletnika. Vse svoje kovance, ki jih je bilo za pet dolarjev, sem dal očetu, on pa mi je vrnil petdolarski bankovec. Vem, da sem načrtoval, da bom s temi petimi dolarji kupil nekaj določenega, čeprav se po vseh teh letih ne morem spomniti, kaj je to bilo. Spomnim se le, kako pomemben je bil zame tisti denar.

Tisti čas nismo imeli pralnega stroja, zato je mama vsak teden perilo, ki ga je bilo treba oprati, poslala v pralnico. Čez par dni so nam kup tega, kar smo imenovali »mokra žehta«, vrnili, mama pa je perilo obesila na sušilno vrv na dvorišču za hišo, da bi se posušilo.

Svoj petdolarski bankovec sem vtaknil v žep kavbojk. Kot lahko uganete, so bile moje kavbojke poslane v pralnico, denar pa je bil še v žepu. Ko sem se zavedel, kaj se je zgodilo, mi je od skrbi postalo slabo. Vedel sem, da žepe v pralnici pred pranjem rutinsko pregledajo. Če denarja pri tem niso odkrili in ga vzeli, je bilo skoraj gotovo, da je med pranjem padel ven in ga je vzel delavec v pralnici, ki nima pojma, komu ga vrniti, četudi to namerava storiti. Možnosti, da bi petdolarski bankovec dobil nazaj, so bile izjemno majhne – to dejstvo je potrdila tudi mama, ko sem ji povedal, da sem denar pozabil v žepu.

Ta denar sem hotel, ta denar sem potreboval, zelo trdo sem delal, da sem ta denar prislužil. Spoznal sem, da lahko storim le eno. V skrajni stiski sem se obrnil na Očeta v nebesih in ga roteče prosil, naj moj denar v tistem žepu nekako obvaruje, dokler nam »mokre žehte« ne bodo vrnili.

Čez dva zelo dolga dneva, ko sem vedel, da je že čas, da se tovornjak s perilom vrne, sem sedeč pri oknu čakal. Ko je tovornjak zapeljal k pločniku, mi je srce razbijalo. Brž ko so bila mokra oblačila v hiši, sem pograbil svoje kavbojke in stekel v sobo. S tresočo roko sem segel v žep. Ko prvi hip nisem ničesar našel, sem pomislil, da je vse izgubljeno. Nato pa so moji prsti otipali tisti petdolarski bankovec. Ko sem ga potegnil iz žepa, sem začutil olajšanje. Iz vsega srca sem Očetu v nebesih v molitvi povedal, da sem hvaležen, kajti vedel sem, da je mojo molitev uslišal.

Od takrat je uslišal nešteto mojih molitev. Ne mine dan, da se v molitvi ne bi pogovarjal z Očetom v nebesih. To je odnos, ki ga cenim – brez katerega bi bil dobesedno izgubljen. Če sedaj nimate takšnega odnosa z Očetom v nebesih, vas rotim, da začnete na tem cilju delati. S tem boste v življenju upravičeni do njegovega navdiha in vodstva – kar vsak od nas potrebuje, če hočemo na popotovanju tukaj na zemlji duhovno preživeti. Takšen navdih in vodstvo sta darova, ki ju Bog daje zastonj, če ju le iščemo. To sta res velika zaklada!

Vedno sem ponižen in hvaležen, kadar se nebeški Oče z menoj sporazumeva preko svojega navdiha. Naučil sem se ga prepoznati, mu zaupati in slediti. Takšen navdih sem prejemal vedno znova. V tem smislu se mi je nekaj precej dramatičnega zgodilo avgusta 1987 med posvetitvijo nemškega Templja Frankfurt. Ob posvetitvi je bil predsednik Ezra Taft Benson z nami dan ali dva, nakar se je vrnil domov in tako sem dobil priložnost, da sem vodil preostale predstavitve.

V soboto smo imeli predstavitve za holandske člane, ki so bili v okrožju Templja Frankfurt. Dobro sem poznal enega izjemnih voditeljev iz Nizozemske, brata Petra Mourika. Tik pred predstavitvijo sem jasno začutil, da bi brata Mourika morali poklicati, da bi med predstavitvijo govoril holandskim članom, in da bi on pravzaprav moral biti prvi govornik. Ker ga tisti dopoldan v templju nisem videl, sem starešini Carlosu E. Asayju, področnemu predsedniku, podal sporočilce, v katerem sem ga vprašal, ali je Peter Mourik na kakšni predstavitvi. Tik preden sem vstal, da bi predstavitev začel, sem prejel sporočilce starešine Asayja, ki je sporočalo, da brat Mourik pravzaprav ni bil prisoten, da se je zadržal nekje drugje in da je načrtoval udeležbo posvetitvene predstavitve v templju naslednjega dne z vojaškimi koli.

Ko sem stopil h govorniškemu pultu, da bi ljudi pozdravil in na kratko opisal program, sem ponovno prejel nezmotljiv navdih, naj Petra Mourika najavim kot prvega govornika. To je bilo v nasprotju z vsemi mojimi instinkti, kajti starešina Asay mi je ravno povedal, da brata Mourika zagotovo ni v templju. Vseeno sem zaupal navdihu in najavil nastop pevskega zbora in molitev, potem pa naznanil, da bo naš prvi govornik brat Peter Mourik.

Ko sem se spet usedel, sem pogleda starešino Asayja in na njegovem obrazu razbral, kako me vprašujoče gleda. Kasneje mi je rekel, da potem, ko sem brata Mourika najavil kot prvega govornika, ni mogel verjeti svojim ušesom. Rekel je, da je vedel, da sem sporočilo prejel in da sem ga res prebral, in ni mogel dognati, zakaj sem potem brata Mourika najavil kot prvega govornika, ker sem vendar vedel, da ga ni nikjer v templju.

Medtem ko se je vse to dogajalo, je bil Peter Mourik na sestanku v področni pisarni na Porthstrasse. Ko se je sestanek odvijal dalje, se je nenadoma obrnil k starešini Thomasu A. Hawkesu, ki je bil takrat področni predstavnik, in rekel: »Kako hitro me lahko spravite v tempelj?«

Starešina Hawkes, ki je bil znan po tem, da je v svojem majhnem športnem avtomobilu vozil precej hitro, je odgovoril: »Do tja vas lahko pripeljem v desetih minutah! Ampak zakaj morate v tempelj?«

Brat Mourik je priznal, da ne ve, zakaj mora v tempelj, vendar da ve, da mora tja. Oba sta se nemudoma napotila v tempelj.

Med sijajno zborovsko točko sem se oziral naokrog v pričakovanju, da bom vsak trenutek zagledal Petra Mourika. Nisem ga. Vendar je bilo osupljivo, da se nisem prav nič vznemirjal. Občutil sem prijetno, neovrgljivo gotovost, da bo vse dobro.

Brat Mourik je skozi prednja tempeljska vrata vstopil ravno, ko se je zaključevala uvodna molitev, in še vedno ni vedel, zakaj je tam. Ko je hitel po hodniku, je na ekranu zagledal moj obraz in me slišal najaviti: »Sedaj bomo prisluhnili bratu Petru Mouriku.«

Na osuplost starešine Asayja je Peter Mourik tisti hip vstopil v sobo in šel na podij.

Po predstavitvi sva se z bratom Mourikom pogovarjala, kaj se je dogajalo, preden je imel priložnost spregovoriti. Premišljeval sem o navdihu, ki ga tisti dan nisem prejel le jaz, temveč tudi brat Peter Mourik. Ta neverjetna izkušnja mi je potrdila neizpodbitno pričo, kako pomembno je biti vreden, zato da takšen navdih prejmeš in mu potem zaupaš – in mu slediš – ko pride. Nedvomno vem, da je Gospod tistim, ki so bili navzoči na predstavitvi ob posvetitvi Templja Frankfurt, namenil, da bi slišali močno, ganljivo pričevanje njegovega služabnika, brata Petra Mourika.

Moji ljubi bratje in sestre, sporazumevanje z Očetom v nebesih – vključno z našimi molitvami k njemu in z njegovim navdihom – je za nas nujno, če hočemo prevedriti življenjske viharje in preizkušnje. Gospod nam kliče, naj se mu mi približamo in se bo on približal nam, naj ga marljivo iščemo in ga bomo našli⁷. Če bomo to počeli, bomo v življenju čutili njegovega Duha, ki nam bo dal željo in pogum, da bomo močni in trdni v pravičnosti – da bomo stali na svetih krajih in se ne bomo zamajali⁸.

Ko okrog nas zavija veter sprememb in moralni temelji družbe naprej propadajo pred našimi očmi, se spomnimo Gospodovih dragocenih obljub tistim, ki zaupajo vanj: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.«⁹

Kakšna obljuba! Da bi bil to naš blagoslov, molim v svetem imenu našega Gospoda in Odrešenika, Jezusa Kristusa, amen!