Zanj ste pomembni

Bolj spoznavamo stvarstvo, bolj razumemo – vsaj delček tega – kar je vedel Mojzes. Vesolje je tako ogromno, skrivnostno in veličastno, da je človeškemu razumu nedoumljivo. Bog je Mojzesu rekel, da je ustvaril neštete svetove³. Skrivnosti nočnega neba lepo pričujejo o tej resnici.

Le malo je stvari, ki so me navdale s tako dih jemajočim občudovanjem, kakor to, da sem letel skozi črnino noči čez oceane in celine ter skozi okno pilotske kabine gledal neskončno slavo milijonov zvezd.

Astronomi so poskusili ugotoviti število zvezd v vesolju. Neka skupina znanstvenikov je ocenila, da je število zvezd, ki jih zaznajo naši teleskopi, deset krat večje, kot je zrnc peska na plažah in v puščavah sveta⁴.

Ta zaključek je presenetljivo podoben izjavi starodavnega preroka Henoha. Rekel je, da če bi bilo mogoče, da bi človek naštel delce zemlje, in sicer na milijone zemelj, kot je ta, to ne bi bil niti začetek števila Božjih stvaritev⁵.

Glede na prostranost Božjih stvaritev se ni čuditi, da je veliki kralj Benjamin svojemu ljudstvu svetoval, naj »vedno [ohranijo] v spominu Božjo veličino in lastno nepomembnost«⁶.

Toda čeprav je človek nič, me misel, da je vrednost duše velika v Božjih očeh⁷, navdaja s čudenjem in spoštovanjem.

Medtem pa se lahko ozremo po prostrani razsežnosti vesolja in rečemo: »Kaj je človek v primerjavi s slavo stvarstva?« Bog sam je rekel, da smo mi razlog, zakaj je ustvaril vesolje! Njegovo delo in slava – namen tega veličastnega stvarstva – je, da bi človeštvo rešil in poveličal.⁸ Drugače rečeno, prostrane razsežnosti večnosti, slava in skrivnosti neskončnega prostora in časa, vse to je nastalo v korist navadnih smrtnikov, kakor ste vi in jaz. Nebeški Oče je ustvaril vesolje, da bi kot njegovi sinovi in hčere udejanjili svoje zmožnosti.

Človekov paradoks je, da je človek v primerjavi z Bogom nič, pa vendar Bogu pomeni vse. V zaodrju neskončnega stvarstva smo nemara res videti kot nič, vendar v naših prsih gori iskrica večnega ognja. V dosegu roke imamo nedoumljivo obljubo povzdignjenja – svetove brez konca. Velika Božja želja pa je, da bi nam pomagal to prejeti.

Veliki slepar ve, da je eno najučinkovitejših orodij, s katerim Božje otroke vodi s poti, to, da podpihuje skrajnosti človekovega paradoksa. Pri nekaterih podpihuje njihovo nagnjenost k ponosu, jih hvalisa in spodbuja, da verjamejo v domišljijo lastne pomembnosti in nepremagljivosti. Pravi jim, da so presegli običajno in da zaradi sposobnosti, inteligentnosti ali socialnega položaja odstopajo od preprostih meril vsega, kar jih obdaja. Vodi jih k zaključku, da zato niso podložni nikogaršnjim pravilom in naj se ne ukvarjajo z nikogaršnjimi težavami.

Rečeno je, da je bila Abrahamu Lincolnu všeč pesem, ki gre takole:

Učenci Jezusa Kristusa razumejo, da je v primerjavi z večnostjo naš obstoj v tej zemeljski razsežnosti le »kratek trenutek« v prostoru in času¹⁰. Vedo, da ima osebna vrednost le malo opraviti s tem, kar svet močno spoštuje. Vedo, da bi lahko pridobili na kupe denarja vsega sveta in s tem ne bi mogli kupiti ene same štruce kruha v gospodarstvu nebes.

Tisti, ki bodo nasledili Božje kraljestvo¹¹, so tisti, ki postanejo kakor otroci, podložni, krotki, ponižni, potrpežljivi, polni ljubezni¹². »Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«¹³ Takšni učenci razumejo, da takrat, ko služimo ljudem, zgolj služimo Bogu¹⁴.

Satan nas prevara tudi tako, da nam vzame pogum. Pozornost nam poskuša usmeriti na našo nepomembnost, dokler ne začnemo dvomiti, da smo sploh kaj vredni. Reče nam, da smo premajhni, da bi nas kdo opazil, da smo pozabljeni – zlasti od Boga.

Naj vam spregovorim o neki svoji izkušnji, ki bo lahko v pomoč tistim, ki se počutijo nepomembne, pozabljene ali same.

Pred veliko leti sem se v ameriških zračnih silah usposabljal za pilota. Bil sem daleč zdoma, mlad vojak iz Zahodne Nemčije, ki se je rodil na Češkoslovaškem, ki je odraščal v Vzhodni Nemčiji in je angleščino govoril le z velikimi težavami. Jasno se spominjam svojega potovanja v bazo za usposabljanje v Teksasu. Bil sem na letalu in sem sedel poleg potnika, ki je govoril z močnim južnjaškim naglasom. Komajda sem razumel kakšno besedo, ki jo je rekel. Dejansko sem se spraševal, ali sem se vseskozi učil napačen jezik. Zastraševala me je misel, da moram s študenti, katerih materni jezik je angleščina, v pilotskem usposabljanju tekmovati za najvišja mesta.

Ko sem prispel v letalsko bazo v mestecu Big Spring v Teksasu, sem poiskal in našel vejo svetih iz poslednjih dni, ki jo je sestavljala peščica čudovitih članov, ki so se sestajali v najetih prostorih v sami letalski bazi. Člani so ravno gradili majhno stavbo za bogoslužje, ki naj bi služila kot stalni cerkveni prostor. V tistih časih so člani večino dela pri gradnji novih zgradb opravili sami.

Dan za dnem sem hodil na pilotsko usposabljanje in kolikor sem mogel pridno študiral, nakar sem večino prostega časa pomagal pri gradnji stavbe za bogoslužje. Tam sem izvedel, da dva krat štiri ni plesni korak, temveč kos lesa. Naučil sem se tudi pomembno spretnost preživetja: da moram zgrešiti palec, ko zabijam žebelj.

Gradnji zgradbe za bogoslužje sem posvečal toliko časa, da je predsednik veje – ki je bil slučajno tudi eden od inštruktorjev letenja – izrazil zaskrbljenost, da bi morda moral več časa nameniti študiju.

Tudi moji prijatelji in študentje sopiloti so v prostem času hodili na razne dejavnosti, čeprav mislim, da bi bilo varno reči, da nekatere teh dejavnosti niso bile v skladu z brošuro Za moč mladih. Lahko rečem, da sem bil vesel, ker sem lahko dejavno sodeloval v tej majhni teksaški veji in preizkušal svoje novo pridobljene tesarske spretnosti ter izpopolnjeval angleščino, ko sem opravljal svoja poklica, v katerih sem poučeval v zboru starešin in v Nedeljski šoli.

Big Spring je bil tistikrat navzlic svojemu imenu majhen, nepomemben in nepoznan kraj. In pogosto sem se tako počutil tudi sam – nepomemben, neznan in povsem sam. Navzlic temu se niti enkrat nisem spraševal, ali me je Gospod pozabil oziroma ali me bo tam sploh kdaj našel. Vedel sem, da nebeškemu Očetu ni pomembno, kam me bodo z drugimi na pilotskem usposabljanju poslali ali kakšen poklic v Cerkvi imam. Zanj je bilo najpomembnejše, da sem delal po svojih najboljših močeh, da sem mu bil v srcu naklonjen in da sem bil pripravljen pomagati ljudem okrog sebe. Vedel sem, da bo vse dobro, če bom delal po svojih najboljših močeh.

In je tudi bilo.¹⁵

Gospodu niti malo ni mar, ali v svojih dneh delamo v marmornatih palačah ali v hlevskih boksih. Ve, kje smo, ne glede na to, kako skromne so naše razmere. Uporabil bo – na svoj način in za svoje svete namene – tiste, ki so mu v srcu naklonjeni.

Bog ve, da so med največjimi dušami, ki so kdaj živele, tiste, ki se nikdar ne bodo pojavile v zgodovinskih kronikah. To so blagoslovljene, ponižne duše, ki posnemajo Odrešenikov vzor in vse dni svojega življenja delajo dobro.¹⁶

To načelo zame pooseblja eden takšnih parov – prijateljeva starša. Mož je delal v tovarni jekla v Utahu. Pri kosilu je izvlekel svete spise ali cerkveno revijo in bral. Ko so to videli drugi delavci, so se mu posmehovali in izzivali njegova prepričanja. On pa je z njimi vsakokrat govoril prijazno in samozavestno. Ni dovolil, da bi se zaradi njihovega nespoštovanja razjezil ali zmedel.

V kasnejših letih je eden od glasnejših zasmehovalcev zelo zbolel. Pred smrtjo je prosil, da bi na njegovem pogrebu govoril ta ponižni mož – in tudi je.

Ta zvesti član Cerkve ni imel visokega družbenega položaja ali bogastva, toda njegov vpliv se je močno odražal pri vseh, ki so ga poznali. Umrl je v obratni nezgodi, ko se je ustavil, da bi pomagal drugemu delavcu, ki je obtičal v snegu.

Čez eno leto je morala njegova vdova na operacijo glave, zaradi česar ni mogla hoditi. Toda ljudje radi prihajajo k njej, ker posluša. Zapomni si. Mar ji je. Ker ne more pisati, si telefonske številke svojih otrok in vnukov zapomni. Ljubeče si zapomni rojstne dneve in obletnice.

Tisti, ki jo obiščejo, od nje odidejo z boljšimi občutki do življenja in do sebe. Občutijo njeno ljubezen. Vedo, da ji je mar. Nikoli se ne pritožuje, temveč dneve preživi tako, da blagoslavlja življenje drugih. Ena njenih prijateljic je rekla, da je ta ženska ena tistih redkih ljudi, ki jih pozna, ki resnično poosebljajo ljubezen in življenje Jezusa Kristusa.

Ta par bi prvi rekel, da v tem svetu nista bila kaj dosti pomembna. Toda Gospod za tehtanje vrednosti duše uporablja precej drugačno tehtnico kot svet. Ta zvesti par pozna; ima ju rad. Njuna dejanja so živo pričevanje njune močne vere vanj.

Bratje in sestre, nemara je res, da je človek nič v primerjavi z veličino vesolja. Včasih se počutimo celo nepomembne, nevidne, same ali pozabljene. Toda vedno si zapomnite – za Boga ste pomembni! Če boste kdaj dvomili, premišljujte o naslednjih štirih božanskih načelih:

Prvič, Bog ima rad ponižne in krotke, kajti ti so največji v nebeškem kraljestvu¹⁷.

Drugič, Gospod zaupa, da polnost njegovega evangelija na konce sveta oznanjajo šibki in preprosti¹⁸. Izvolil je šibke stvari sveta, da pridejo in zrušijo mogočne in močne¹⁹ in da osramotijo stvari, ki so mogočne²⁰.

Tretjič, ne glede na to, kje živite, v kako skromnih razmerah, kako slabo plačana je vaša služba, kako omejene vaše zmožnosti, kako povprečna vaša pojavnost ali kako neopazen se vam morda zdi vaš poklic v Cerkvi, za nebeškega Očeta niste nevidni. Ima vas rad. Pozna vaše ponižno srce in vaša ljubeča in prijazna dejanja. Skupaj ustvarjajo večno pričevanje o vaši zvestobi in veri.

Četrtič in kot zadnje, prosim, razumite, da tisto, kar vidite in doživljate sedaj, ne bo vedno tako. Osamljenosti, žalosti, bolečine ali pomanjkanja poguma ne boste čutili večno. Bog nam je z gotovostjo obljubil, da ne bo ne pozabil ne zapustil tistih, ki so mu v srcu naklonjeni²¹. V to obljubo upajte in verujte. Naučite se ljubiti nebeškega Očeta in postanite njegovi učenci v besedah in dejanjih.

Bodite prepričani, da boste nekega dne, če boste le vztrajali, verjeli vanj in še naprej zvesto spolnjevali zapovedi, tudi sami doživeli obljube, ki so bile razodete apostolu Pavlu: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«²²

Bratje in sestre, najmočnejše Bitje v vesolju je Oče vašega duha. Pozna vas. Ljubi vas s popolno ljubeznijo.

Bog vas ne vidi le kot smrtnika na majhnem planetu, ki živi le kratko obdobje – vidi vas kot svojega otroka. Vidi vas kot bitje, katero ste zmožni in ste ustvarjeni postati. Želi, da veste, da ste zanj pomembni.

Da bi vselej verjeli, zaupali in svoje življenje vodili tako, da bomo razumeli svojo večno vrednost in potencial! Da bi bili vredni dragocenih blagoslovov, ki jih je za nas pripravil nebeški Oče, molim v imenu njegovega Sina, Jezusa Kristusa, amen!