Ob božiču iščimo Kristusa

O pastirjih ne vemo veliko, vemo le, da so »prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi«.¹ Pastirji so bili najverjetneje povsem običajni ljudje, podobni številnim hvalevrednim dušam, ki vsak dan delajo za preživetje.

Lahko bi predstavljali ljudi, ki v nekem trenutku nemara niso dejavno iskali Kristusa, a so se v srcu spremenili, ko so se nebesa odprla in jim je bil oznanjen Kristus.

To so tisti, ki so potem, ko so zaslišali glas nebeških glasnikov, nemudoma odšli v Betlehem, ker so hoteli videti.²

Modreci so bili akademiki, ki so preučevali prihod Mesija, Božjega Sina. Zaradi svojega znanja so prepoznali znamenja, ki so kazala na njegovo rojstvo. Ko so jih prepoznali, so šli od doma in odpotovali v Jeruzalem, sprašujoč: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj?«³

Njihovo znanje o Kristusu ni ostalo zgolj akademsko. Ko so videli znamenja njegovega rojstva, so ukrepali. Odpravili so se na pot, da bi našli Kristusa.

Modreci bi lahko predstavljali tiste, ki Kristusa iščejo z znanjem in akademskim preučevanjem. Njihova predanost resnici jih naposled pripelje do tega, da Kristusa najdejo in ga častijo kot Kralja kraljev, Odrešenika človeštva.⁴

Simeon in Ana bi lahko predstavljala tiste, ki Kristusa iščejo preko Duha. Ti čudoviti duši sta bili pobožno verni in sta s postom in molitvijo ter predanim življenjem in ubogljivostjo navdušeno čakali, da bosta videli dan prihoda Božjega Sina.

Zvesto, ponižno in v veri sta potrpežljivo čakali na Odrešenikov prihod.

Njuna zvestoba je bila sčasoma poplačana, ko sta jima Marija in Jožef predstavila dete, ki bo nekega dne prevzelo grehe človeštva.⁵

V Mormonovi knjigi najdemo ganljivo zgodbo, kako so verniki v Novem svetu pričakovali znamenja Odrešenikovega rojstva.

Spomnite se, da so tiste, ki so verovali v Kristusa, zasmehovali in preganjali. Sofisticirani ljudje tistega časa so vernike obtožili, da se oklepajo nespametnega praznoverja. Neverniki so bili v svojem zasmehovanju pravzaprav tako glasni, da so v deželi povzročili »velik nemir« (3 Ne 1:7). Posmehovali so se tistim, ki so verjeli, da se bo rodil Odrešenik.

Postali so tako jezni in besni, da so postali obsedeni s tem, da so enkrat za vselej utišali vse tiste, ki so verjeli v Odrešenika. Mormonova knjiga zapiše to dramatično odločitev.⁶

Verniki, ki so živeli v tistem času, bi lahko predstavljali tiste, ki Kristusa iščejo celo, ko se drugi smejijo, posmehujejo in rogajo. Kristusa iščejo celo, ko jih drugi skušajo prikazati kot neomikane, neizobražene ali lahkoverne.

Toda prezir drugih pravih vernikov ne odvrača od tega, da bi iskali Kristusa.

Vse leto in morda zlasti v tem božičnem času bi nam koristilo, da bi se znova vprašali: »Kako iščem Kristusa?«

Veliki kralj David je v težkem obdobju svojega življenja zapisal: »O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi.«⁷

Morda je bil ta pristop k iskanju Boga eden od razlogov, zakaj so Davida opisovali kot moža po Božjem srcu.⁸

Da bi v tem božičnem času in vse leto z vsem srcem in dušo iskali našega ljubljenega Odrešenika, Princa miru, Izraelovega Svetega. Kajti ta želja v veliki meri ne opredeljuje le, kdo smo kot člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ampak še bolj to, kdo dejansko smo kot Kristusovi učenci.