Voljni nositi bremena drug drugega

vera družina pomoč

»Okrog nas so ljudje, ki potrebujejo našo pozornost, spodbudo, podporo, tolažbo in prijaznost,« je rekel predsednik Thomas S. Monson. »Tu na zemlji smo Gospodove roke in naročeno nam je bilo, naj njegovim otrokom služimo in jih bodrimo.« Zanaša se na vsakega od nas.«¹

Predsednik Henry B. Eyring, prvi svetovalec v Prvem predsedstvu, je rekel: »Ko ste prišli v Cerkev, ste se v srcu začeli močno spreminjati. Sklenili ste zavezo in prejeli obljubo, zaradi katere se spreminja vaš značaj. /…/

Obljubili ste, da boste Gospodu pomagali, da bo bremena [drugih] napravil lahka in da bodo potolaženi. Ko ste prejeli dar Svetega Duha, vam je bila dana moč, da tista bremena lajšate.«²

»Evangelijsko luč bi radi uporabili zato, da bi druge videli, kakor jih Odrešenik – s sočutjem, upanjem in dobrotljivostjo,« je rekla Jean B. Bingham, generalna predsednica Društva za pomoč. »Prišel bo dan, ko bomo popolnoma razumeli srca drugih in bomo hvaležni, da nam je bila izkazana milost – prav kakor smo sami v tem življenju drugim namenjali dobrohotne misli in besede. /…/

Naša dolžnost in privilegij je, da sprejmemo izboljšanje v vsakem, ko si prizadevamo postati podobni Odrešeniku.«³

Ko lajšamo bremena drugih in spolnjujemo zaveze, Jezusu Kristusu odpremo pot, da zdravi druge. Starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov je učil: »Ko razmišljam o nedoumljivi ceni križanja in odkupne daritve, vam obljubljam, da nam zdaj ne bo obrnil hrbta.« Ko ubogim v duhu reče: ‘Pridite k meni,’ meni, da pozna pot ven in da pozna pot navzgor. Pozna jo, ker jo je prehodil. Pot pozna, ker je on pot.«⁴