»Očiščevalni ogenj stiske«, Liahona, mar./apr. 2022.
Očiščevalni ogenj stiske
Molim, da bi vsakega od nas osebne stiske zbližale z nebeškim Očetom in Odrešenikom.
Foto: Getty Images
Življenjske tegobe nas ne bi smele presenetiti. Bodisi izvirajo iz naših grehov in napak ali česa drugega, so tegobe dejstvo življenja na zemlji. Nekateri ljudje menijo, da bi jim vsakršne tegobe morale biti prihranjene, če spolnjujejo Božje zapovedi, a »v topilnici trpljenja« (Izaija 48:10, 1 Nefi 20:10) smo izvoljeni. Izvzet ni bil niti Odrešenik:
»Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti,
dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, izvir večnega odrešenja« (Hebrejcem 5:8–9).
Za tiste med nami, ki smo odgovorni, so težave pogosto ključni element, da sčasoma »dose[žemo] popolnost«. Prav zaradi tega je življenje več kot le preprost test z izbirnimi odgovori. Boga ne zanima le, kaj počnemo oziroma ne počnemo, temveč kdo postajamo. 1 Če bomo pripravljeni, nas bo učil, kako naj delujemo kakor on, in ne kako naj pustimo, da na nas delujejo druge sile (gl. 2 Nefi 2:14–16). Naučiti se moramo, kako naj bomo pravični v vseh okoliščinah oziroma, kakor je rekel predsednik Brigham Young (1801–1877), celo »v temi«. 2
Verjamem, da nas je izziv o premagovanju in rasti zaradi tegob pritegnil, ko je Bog v predzemeljskem svetu predstavil svoj načrt odkupitve. K temu izzivu bi morali zdaj pristopiti vedoč, da nas bo nebeški Oče podpiral. Toda ključno je, da se obrnemo nanj. Brez Boga te mračne izkušnje trpljenja in stisk vodijo v malodušje, obup in celo zagrenjenost.
Z Božjo pomočjo bolečino sčasoma nadomesti tolažba, nemir nadomesti mir, žalost pa nadomesti upanje. Bog bo preizkušnje preobrazil v blagoslove in nam po Izaijevih besedah dal »venec namesto pepela« (Izaija 61:3). Ne obljublja, da nam bo prihranil spore, temveč da nas bo ohranil in nas potolažil v naših stiskah in jih bo posvetil v naše dobro (gl. 2 Nefi 2:2, 4:19–26, Jakob 3:1).
Čeprav nam nebeški Oče ne bo vsilil svoje pomoči in blagoslovov, bo deloval preko usmiljenja in milosti svojega ljubljenega Sina in moči Svetega Duha, da nas bo podprl, kadar ga bomo iskali. Veliko primerov te podpore najdemo okrog nas in v svetih zapisih.
Primeri iz Stare zaveze
V Stari zavezi vidimo, kako poslušni Abraham veliko let potrpežljivo čaka, da se bodo izpolnile Božje obljube do njega – o dedni deželi in pravičnem potomstvu. Navkljub lakoti, življenjski ogroženosti, potrtosti in preizkušnjam je Abraham nenehno zaupal in služil Bogu in ta ga je v zameno podpiral. Zdaj Abrahamu izkazujemo čast kot »očetu vseh zvestih«. 3
Abrahamov vnuk Jakob je pobegnil od doma, sam in očitno z le malo več kakor oblačili na sebi, da bi ubežal smrtnim grožnjam brata Ezava. Naslednjih dvajset let je služil svojemu stricu Labanu. Čeprav je dal Laban Jakobu varno zatočišče in sčasoma dve od svojih hčera v zakon, je z Jakobom ravnal dvolično, saj je večkrat spreminjal plačilo in dogovore, kadar je bilo videti, da je Jakob napredoval (gl. 1 Mojzes 31:41).
Ko sta se končno ločila, je Jakob oporekal svojemu tastu: »Ko ne bi bil z menoj Bog mojega očeta, /…/ bi me ti zdaj odpravil praznih rok« (1 Mojzes 31:42). A ker je bil Bog z njim, se je Jakob vrnil domov, iz begunca brez prebite pare se je preobrazil v moža in očeta velike družine. Imel je dobršno število služabnikov in je bil obilno blagoslovljen z bogastvom tedanjega časa – z ovcami, živino in kamelami (gl. 1 Mojzes 32).
Jakobov sin Jožef je klasičen primer nekoga, ki je dosledno premagoval stiske, tako da je zaupal v Boga v trenutkih, ko bi drugi verjetno menili, da jih je Bog zapustil. Najprej so ga bratje prodali v suženjstvo. Nato ko je Jožef v hiši svojega egipčanskega gospodarja Potifarja dosegel položaj in spoštovanje, ga je Potifarjeva žena lažno obdolžila in vrgli so ga v ječo, čeprav je dobesedno zbežal pred grehom. Jožef je vseeno še naprej zaupal v Boga. Celo v ječi je bil uspešen, nato pa so nanj kljub svojim obljubam pozabili tisti, ki jim je pomagal. (Gl. 1 Mojzes 37, 39–41.) Kot vemo, je bil Jožef na koncu nagrajen z visokim položajem in možnostjo, da je rešil očetovo družino (in ves Egipt) v času lakote.
Potrpežljivo vztrajanje
Ti in drugi primeri nam pokažejo, da se tegobe sčasoma običajno premaga. Treba je vztrajati in nadaljevati. Kljub temu nebeški Oče bdi nad nami in nam vseskozi pomaga, ko vztrajamo – ne čaka do konca.
Starešina Neal A. Maxwell (1926–2004) iz zbora dvanajstih apostolov je rekel: »Zob časa sam po sebi seveda ne prinese samodejnega napredka. Vendar kakor izgubljeni sin pogosto potrebujemo ‘časovni proces’, da se duhovno osvestimo (Luka 15:17). Ganljivo ponovno snidenje Jakoba in Ezava v puščavi, veliko let po bratskem rivalstvu, je klasičen primer. Sovražnost lahko zamenja radodarnost. Razmišljanje lahko vodi v dojemljivost. A razmišljanje in notranji vpogled terjata čas. Toliko duhovnih rezultatov terja, da se pri odrešilnih resnicah pusti času čas, kar ustvari eliksir izkušenj, ta najboljši lek za toliko stvari.« 4
Predsednik M. Russell Ballard, vršilec dolžnosti predsednika zbora dvanajstih apostolov, je dejal:
»Čakanje na Gospoda se ne kaže v čakanju na pravi trenutek. Nikdar se ne bi smeli počutiti, kakor da ste v čakalnici.
Čakanje na Gospoda se kaže v dejanjih. Z leti sem ugotovil, da se naše upanje v Kristusa okrepi, kadar služimo drugim. /…/
Osebna rast, ki jo lahko dosežemo zdaj, medtem ko čakamo na Gospoda in njegove obljube, je za vsakega od nas neprecenljiv, svet sestavni del njegovega načrta.« 5
Potrpežljivo vztrajanje je oblika obračanja na Boga in zaupanja vanj. Jakob je v verzih neposredno pred nasvetom, naj prosimo Boga za modrost, če nam jo primanjkuje, o potrpežljivosti rekel tole:
»[K]adar pridete v številne stiske, imejte to za čisto radost;
vedoč, da preizkus vaše vere ustvarja potrpežljivost.
Vendar dopustite, da potrpežljivost opravi svoje popolno delo, da boste popolni in celostni in ne boste želeli ničesar« (Prevod Josepha Smitha, Jakob 1:2 [Jakob 1:2, opomba a], Jakob 1:3–4).
Stiske nas oplemenitijo
Foto: Rachael Pancic
Kadar smo deležni pomoči nebeškega Očeta, nas tegobe in stiske plemenitijo in ne premagajo (gl. Nauk in zaveze 121:7–8). Vstali bomo srečnejši in svetejši. V razodetju takratnemu predsedniku zbora dvanajstih apostolov, Thomasu B. Marshu, je Gospod o svojih apostolih rekel tole: »In po njihovih skušnjavah in hudi stiski, glej, jih bom jaz, Gospod, poiskal in če ne bodo postali trdosrčni in trdovratni do mene, se bodo spreobrnili in jih bom ozdravil« (Nauk in zaveze 112:13).
Rekli bi lahko, da v tegobah spoznamo »edinega resničnega Boga, in njega, ki ga [je Bog] poslal, Jezusa Kristusa« (Janez 17:3). V tegobah dan za dnem hodimo z njima. Ker postanemo ponižni, se naučimo, da se oziramo k njima »v vsaki misli« (Nauk in zaveze 6:36). Pomagala nam bosta v procesu duhovnega preporoda. Menim, da ni druge poti.
Molim, da bi vsakega od nas osebne tegobe zbližale z nebeškim Očetom in Odrešenikom. Obenem bi želel, da se naučimo, kako naj služimo drugim v njihovih tegobah po Božjem vzorcu. Odrešenik »je prenašal bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste«, da je »po mesu lahko vedel, kako podpirati svoje ljudstvo glede na njihove slabosti.« (Alma 7:11–12) Glede nas, »kadar za trenutek ne visimo razpeti na določenem križu, bi morali biti ob križu nekoga drugega – polni sočutja in ponujati duhovno krepčilo«. 6