Spet ga bom videla

Oče je poskrbel, da se je vsak od nas otrok počutil posebnega. Imel nas je rad in nam je zlahka odpustil. Po svojih najboljših močeh je skrbel, da je bil vsak od nas srečen, zelo jasno pa nam je dal vedeti, da nam želi le najboljše. Tako rada sem ga imela!

Ko sem bila v šestem razredu, je oče umrl v avtomobilski nesreči. V družini smo bili čisto pobiti. V družini je nastala velika praznina. Oče je bil tisti, na katerega sem se naslonila, tisti, h kateremu sem šla, če sem imela težave. Namesto da bi poiskala pomoč, sem dopustila, da sta jeza in bolečina ostali. Naposled sem sklenila, da je kriv Bog. Prenehala sem z branjem svetih spisov in z molitvami. V cerkev sem hodila le zato, ker je tako hotela mama. Poskušala sem ostati daleč stran od nebeškega Očeta.

Potem sem prvič šla na taborjenje z mladenkami. Všeč mi je bilo, da sem spoznala nove prijateljice, vendar svetih spisov še vedno nisem brala. Zadnji večer smo imeli sestanek za pričevanja. Občutila sem nekaj, česar že dolgo nisem: Duha. Občudovala sem dekleta, ki so vstale in pričevale, sama pa sem obsedela, ker sem mislila, da ga nimam. A nenadoma sem začutila, da moram vstati. Odprla sem usta in se spraševala, kaj naj rečem. Zato sem rekla, da sem hvaležna za tabor mladenk. Nato sem zaslišala, kakor govorim, da vem, da je Jezus Kristus umrl zame in da me ima nebeški Oče rad in da je Cerkev prava.

Navdal me je izreden mir. Zahvaljujoč tej izkušnji lahko rečem, da vem, da bom očeta spet videla zaradi Odrešenikove odkupne daritve in vstajenja.