»Vstal je!«

»Verjamem, da nihče od nas ne more v celoti doumeti, kaj je Kristus naredil za nas v Getsemaniju, toda vsak dan svojega življenja sem hvaležen za njegovo odkupno daritev za naše dobro.

Jezus bi se v zadnjem trenutku lahko obrnil. Vendar se ni. Spustil se je pod vse, da bi lahko vse rešil. S tem nam je dal življenje, ki presega ta zemeljski obstoj. Rešil nas je Adamovega padca.

Hvaležen sem mu prav iz globin svoje duše. Učil nas je, kako živeti. Učil nas je, kako umreti. Poskrbel je za našo odrešitev.«²

»V določenih okoliščinah, tako kot v hudem trpljenju in bolezni, smrt pride kot milostni angel. Vendar jo večinoma doživljamo kot sovražnico človekove sreče.

Temo smrti pa vedno prežene luč razodete resnice. ʻJaz sem vstajenje in življenje,ʼ je govoril Učitelj. ʻKdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.ʼ

To zagotovilo – da, in sicer sveta potrditev – življenja preko groba bi prav zlahka nudilo mir, ki ga je obljubil Odrešenik, ko je svojim učencem zatrdil: ʻMir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.ʼ«³

»Naš Odrešenik je oživel. Zgodil se je najbolj veličasten, tolažilen in pomirjujoč dogodek v človeški zgodovini – zmaga nad smrtjo. Bolečina in smrtni boj v Getsemaniju in na Kalvariji sta bila izbrisana. Človekova odrešitev je bila zagotovljena. Prišla je rešitev za Adamov padec.

Prazen grob je bil tistega prvega velikonočnega jutra odgovor na Jobovo vprašanje: ʻKo človek umre, ali bo oživel?ʼ Vsem, ki lahko slišite moj glas, izjavljam: Če človek umre, bo ponovno živel. To vemo, kajti imamo luč razodete resnice. […]

Moji ljubljeni bratje in sestre, v uri najhujše bridkosti nam besede angela tistega velikonočnega jutra lahko dajo globok mir: ʻNi ga tukaj. Obujen je bil.ʼ«⁴

»Smejemo se, jočemo, delamo, igramo, ljubimo, živimo. In potem umremo. […]

In ostali bi mrtvi, če ne bi bilo nekega moža in njegovega poslanstva, in sicer Jezusa iz Nazareta. […]

Z vsem srcem in gorečnostjo svoje duše povzdigam svoj glas v pričevanju kot posebna priča in izjavljam, da Bog res živi. Jezus je njegov Sin, Očetov Edinorojenec v mesu. On je naš Odkupitelj, on je naš Posrednik pri Očetu. On je bil tisti, ki je umrl na križu, zato da je plačal odkupnino za naše grehe. Postal je prvi sad vstajenja. Ker je umrl, bomo spet vsi živeli.«⁵

»Izpovedujem svoje pričevanje, da je bila smrt premagana, zmaga nad grobom je bila osvojena. Da bi besede, ki so zaradi njega, kateri jih je izpolnil, postale svete, tudi postale dejansko spoznanje pri vseh! Zapomnite si jih! Cenite jih! Spoštujte jih! Vstal je.ʼ«⁶