Upanje v odkupno daritev

Spoznal sem ljudi, ki so izgubili vse upanje. Čutijo, da je kesanje zanje nedosegljivo in odpuščanje zunaj njihovega dosega. Takšni ne razumejo očiščujoče moči odkupne daritve. Oziroma če jo razumejo, niso ponotranjili pomena trpljenja Jezusa Kristusa v getsemanskem vrtu in na križu. Če kdo zgubi upanje, da bi lahko prečistil svoje življenje, to pomeni, da zanika globino, moč in razsežnost njegovega trpljenja za nas.

Pred nekaj leti sem moral imeti med kolsko konferenco razgovor z enaindvajset letnim fantom, da bi ocenil njegovo osebno vrednost za služenje misijona. Torej, generalne osebnosti ponavadi nimajo razgovora s potencialnimi misijonarji. Zato je bilo to nenavadno. Ko sem prebral pojasnilo za razlog za razgovor z menoj, me je v srcu zabolelo. Ta fant je zagrešil skoraj vse grehe. Mislim, da je nekatere prestopke izumil sam. Čudil sem se, zakaj bi bil jaz poklican, da se pogovorim z nekom s takšno preteklostjo, in zaključil sem, da bi bilo nadvse nenavadno, če bi ga priporočil za misijonarja.

Po sobotnem popoldanskem delu konference sem odšel v pisarno kolskega predsednika na razgovor. Ko sem čakal, je do mene stopil čeden mlad moški s čudovitim izrazom na obrazu. Razmišljal sem, kako naj se opravičim, kajti bilo je očitno, da se je želel pogovarjati, jaz pa sem imel razgovor z zelo zaskrbljujočim mladeničem. Nato se je predstavil. To je bil tisti mladenič, zaradi katerega sem bil tam.

V pisarni sem mu zastavil le eno vprašanje: »Zakaj imam razgovor s tabo?«

Nato je spregovoril o svoji temni preteklosti. Ko je končal, je začel pojasnjevati korake in osebno trpljenje, skozi katere je šel. Govoril je o odkupni daritvi – neskončni moči odkupne daritve. Pričeval je in izrazil svojo ljubezen do Odrešenika. Potem pa je rekel: »Verjamem, da sta Odrešenikovo trpljenje v getsemanskem vrtu in njegova žrtev na križu dovolj močna, da rešita celo takšnega človeka, kot sem jaz.«

Ganjen zaradi ponižnosti in Duha sem rekel: »Priporočil te bom, da boš služil kot predstavnik Jezusa Kristusa.« In nato sem rekel: »Prosil te bom le eno. Želim, da si najboljši misijonar v vsej Cerkvi. To je vse.«

Tri ali štiri mesece kasneje sva s sestro Edgley govorila v središču za usposabljanje misijonarjev. Po končanem ognjišču sem se pogovarjal z misijonarji, ko sem opazil fanta z znanim obrazom.

Vprašal je: »Se me spomnite?«

Nekoliko v zadregi sem rekel: »Žal mi je. Vem, da bi se te moral spomniti, toda nikakor se te ne.«

Nato je rekel: »Naj vam povem, kdo sem. Sem najboljši misijonar v središču za usposabljanje misijonarjev.« In verjel sem mu.

Upanje tega mladeniča ni temeljilo le na znanju in pričevanju o odkupni daritvi, temveč tudi na poosebljenju tega daru. Razumel je, da je zanj osebno! Poznal je moč odkupne daritve in upanje, ki ga daje, ko se vse zdi izgubljeno oziroma brezupno.