Pesosi za nebeškega Očeta

Slika

pesos for Heavenly Father

Ana je žvečila zadnji kos svoje tortilje. Bila je mehka in slastna. Ani so bile babičine tortilje všeč. Bile so najboljši del zajtrka.

Ana je opazovala staro mamo, Abuelo, ko je pomivala posodo.

Jutro je bilo kakor vsa druga. Nekaj pa ni bilo enako.

Abuela je navadno šla na tržnico kupit hrano. Danes pa ni. Danes ni bilo denarja, da bi kupila hrano.

»Kaj bova jedli jutri?« se je spraševala Ana.

Ana se je nato spomnila. Vedela je, kje je nekaj denarja! Prejšnji večer je videla, kako je Abuela nekaj pesosov zavila v belo krpo.

»Abuela, ali si pozabila? Imaš denar za hrano.«

»Kateri denar?« je vprašala Abuela.

Ana je stekla po denar. Potresla je z vrečko kovancev. Klink! Klink!

Abuela se je nasmehnila. »To je najina desetina, Ana. To je Gospodov denar.

»Ampak kaj bova jedli jutri?« je vprašala Ana.

»Ne skrbi,« je rekla Abuela. »Verujem, da nama bo nebeški Oče pomagal.«

Naslednji dan je Abuela Ani dala zadnjo koruzno tortiljo. Nato se je usedla na stol. Na obleko je šivala rdeče rože in pripovedovala zgodbe o tem, kako je bilo, ko je bila deklica. Ni bila videti zaskrbljena.

Ana je nato zaslišala trkanje. Stekla je odpret vrata.

»Stric Pedro!«

»Začutil sem, da vaju moram obiskati,« je dejal stric Pedro. Na mizo je položil tri vreče. V eni je bila koruzna moka za tortilje. V drugi je bilo meso. V tretji je bila sveža zelenjava s tržnice.

»O, moj ljubi sin,« je rekla Abuela. »Pripravila ti bom svojo najboljšo juho z mesnimi kroglicami!«

»Tvoja juha je najboljša na svetu,« je rekel stric Pedro.

Ana se je zasmejala in zaploskala.

Nato se je ustavila. Nekaj je hotela izvedeti. »Abuela, si vedela, da bo danes prišel stric Pedro? Te zato ni skrbelo?«

»Ne,« je rekla Abuela. »Kadar plačam desetino, verujem, da me bo nebeški Oče blagoslovil. In me je!«

Ana je Abuelo objela. Počutila se je kot najsrečnejša deklica v Mehiki. Z Abuelo sta verovali v nebeškega Očeta. Sedaj je komaj čakala, da bo jedla Abuelino slastno juho!