Odločena odnehati

Slika

playing piano

Po še enem razočaranju na uri klavirja sem privihrala v hišo, iz oči pa so mi drle solze. Ure klavirja sem imela že četrto leto in sem komaj kaj napredovala od skladbe »Twinkle, Twinkle, Little Star«. Učiteljica je poskusila najti nekaj pozitivnega, kar bi mi rekla glede mojega groznega igranja, a sem se počutila le še slabše. Starša sta plačevala ure klavirja, ki jih nisem hotela in nisem imela upanja.

Hotela sem, da bi mi starša dovolila odnehati. »Prosim,« sem rotila. »Vse bom naredila. Kaj hočeta?«

Po pogovoru drug z drugim sta rekla: »Če se naučiš petdeset hvalnic, ti bova dovolila odnehati.«

Takoj sem začela vaditi. Tako močno sem si želela odnehati, da sem bila pripravljena za klavirjem preživeti več časa. Za prvo hvalnico Hvaležni smo, Bog, za preroka (HO, str. 36) sem potrebovala skoraj en mesec, preden sem jo obvladala. Še vedno sem nameravala odnehati, zato sem nadaljevala z vajo.

Zgodilo se je nekaj zanimivega: hvalnice je bilo vse lažje obvladati. Čez teden sem bila vse bolj vesela. Zalotila sem se, kako mrmram hvalnice čez dan in jih glasneje pojem na zakramentnem sestanku.

Naposled sem nehala beležiti, koliko hvalnic znam. Ko sem na klavirju postajala spretnejša, sem spoznala, da se novo hvalnico skoraj popolnoma lahko naučim v manj kot trideset minutah.

Ko sem jih naposled vse seštela, sem se naučila več kot petdeset hvalnic. In igranja klavirja nikakor nisem hotela opustiti. Veliko bolj sem zaupala v svoje sposobnosti igranja in sem občutila moč hvalnic v življenju.

Hvalnice so kakor sveti spisi; govorijo resnico. Ko igram hvalnice, čutim, kakor da bi se potopila v svete spise. Ko sem se učila, kako igrati hvalnice, je bil to začetek za krepitev mojega pričevanja in učenje o resnici. Spoznavam, da mi besede različnih hvalnic pomagajo skozi dan. Igranje klavirja mi je okrepilo pričevanje in mi odprlo vrata, kamor koli grem.