Duhovništvo: zanesljivo sidro

Odraščal sem v prijetnem okolju v Loganu v Utahu. V otroštvu me ni skrbelo za hrano, zatočišče ali izobrazbo. Ker pa je bilo življenje lahko, sem potreboval nekaj, kar bi me utrdilo.

Zame je bilo to sidro Božje duhovništvo. Ko sem odraščal, sem bil v nenavadnem položaju. Ko sem bil star eno leto, so mojega očeta poklicali za škofa in moj škof je bil devetnajst let. Njegovo očetovsko in duhovno vodstvo mi je bilo v izredno pomoč.

Mislim, da sem se predvsem zaradi tega veselil, da bom na svoj dvanajsti rojstni dan prejel Aronovo duhovništvo. Spominjam se posebnega dne, ko sem na glavi začutil očetovi roki, ko me je oddelil. Po tem sem napredoval v službah Aronovega duhovništva in prejel poklice, v katerih sem zelo užival.

Razdeljevanje zakramenta je bilo zame zelo posebno. Lahko si videl ljudi, ki so se, ko so vzeli simbola Kristusovega telesa in krvi, zavezali, da bodo poslušni Gospodu in spolnjevali njegove zapovedi.

Sčasoma sem končal srednjo šolo in bil nato po enem letu fakultete poklican na misijon. Užival sem sleherni trenutek in imel rad svoje družabnike. Eden od njih mi je bil še posebej v oporo. Od njega sem se pri izpolnjevanju najinih odgovornosti veliko naučil.

Ker je bila domovina v vojni, sem se po vrnitvi z misijona pridružil ameriškim marincem. Ko se je vojna končala, sem se vrnil na fakulteto, se poročil in si ustvaril družino. Nadaljnje poklicne odločitve so me pripeljale na številne kraje po Združenih državah, kjer sem se veliko naučil, ko sem služil v številnih duhovniških poklicih. Naposled sem pristal v Bostonu v Massachusettsu, kjer sem služil kot kolski predsednik. Od tam sem bil poklican za pomočnika dvanajsterim, sedemnajst mesecev kasneje pa v zbor dvanajstih apostolov.

Kaj sem se naučil kot član zbora dvanajsterih?

Naučil sem se, da duhovništvo nudi vodstvo, pristan in zaščito.

Duhovništvo je vedno obstajalo. Adam je duhovništvo imel, preden je prišel na zemljo. Ker se je Adamovo potomstvo, ki je imelo duhovništvo, razkropilo, je postalo potrebno, da se pouči, kako se duhovništvo podeljuje. Gospod je to storil tako, da je poklical Abrahama, da predseduje svoji družini duhovniških bratov. Ta ureditev se je nadaljevala z Izakom in Jakobom, čigar ime je bilo kasneje spremenjeno v Izrael.

Stoletja kasneje so se Izraelovi otroci znašli v ujetništvu. Gospod je poslal Mojzesa, da bi jih rešil, ko pa je to storil, se je izkazalo, da kot ljudstvo niso pripravljeni na Melkizedekovo duhovništvo. Zato jim je do Odrešenikovega časa ostalo Aronovo duhovništvo.

Zanimivo se mi zdi, kaj je bilo prvo, kar je Odrešenik storil, ko je začel delovati. Uvedel je Melkizedekovo duhovništvo. Poklical je dvanajst apostolov in jih poučil o duhovniških zakonih in redu. Za glavnega apostola je poklical Petra in v svoji Cerkvi uvedel linijo polnomočja. Tistikrat in danes je Jezus Kristus tisti, ki izbere svojega glavnega apostola, da predseduje Cerkvi, in Odrešenik je tisti, ki ga usmerja v duhovniških dolžnostih.

Tako ima duhovništvo neposredno linijo od Gospoda in Odrešenika preko glavnega apostola do drugih apostolov in naprej do drugih bratov z duhovništvom v Cerkvi. Ključi polnomočja so dani apostolom in dokler bodo ti ključi na zemlji, nas bo vodil sam Gospod. Ti božanski napotki nas ščitijo in nam zagotavljajo, da Cerkev ne bo spreminjala resnice. Ostala bo dosledna, saj jo ne vodi nobeno zemeljsko bitje. Vodi jo Gospod.

Največji nasvet, ki ga imam za vas, mladeniči, je, da preučujete duhovniške nauke, razumete moč, ki jo imate, ko duhovništvo udejanjate, in spoznate, kako lahko blagoslovi vaše življenje in življenje drugih.

Če se boste poučili o duhovniških naukih in izpolnjevali svoje duhovniške dolžnosti, vam obljubim, da bo duhovništvo zanesljivo sidro, ki vas bo ohranjalo duhovno varne in vam prinašalo veliko radost. Bodite pravi duhovniški zbor. Pomagajte svojim prijateljem in jih privedite v svoj zbor. Ustvarite bratstvo v zboru, ki bo stalni temelj v vašem življenju.