Spet sem se počutila doma

Na bratov klic nisem bila pripravljena. »Mama je pravkar umrla,« je rekel. »Padla je in se udarila v glavo.«

Bila sem šokirana. Mame ni bilo več in še prejšnji večer sem govorila z njo. Kar naprej sem se spraševala, zakaj se je to zgodilo. Nisem mogla razumeti, zakaj me je morala zapustiti. Bila sem jezna! Več tednov sem zadrževala jezo.

Naposled sem se odločila, kdo je bil kriv. Bila je Božja krivda. Prekmalu mi jo je vzel. Mama je izpustila veliko mejnikov v mojem življenju in mislila sem, da je bilo to zaradi Boga. Takrat nisem bila članica Cerkve, bila pa sem pobožna kristjanka. Namesto da bi se za moč zanašala na Boga, sem se od njega odvrnila in se v življenju pred njim zaprla.

Mamo sem zelo pogrešala. Ko sem odraščala, je bil moj dom s starši varen kraj. Ne glede na to, kje sem bila ali kaj sem delala, sem se vsakič, ko sem govorila z mamo ali z njo preživela čas, počutila doma. Zdaj pa tega občutka »doma«, ki sem ga imela rada, ni bilo več.

Leta so minevala in skoraj v celoti sem izgubila vero. Poskusila sem razumeti, zakaj je mama morala umreti, vendar mi nič ni prineslo miru. Potem pa se mi je približno en teden v mislih kar naprej pojavljala misel: da bom razumela, se moram uzreti k nebu. To sem povedala svoji dragi prijateljici, ki je bila članica Cerkve. Vprašala je, če bi o njeni veri rada izvedela več.

Tega se nisem takoj zavedala, toda Duh je mojo dušo prebudil iz globokega spanca. Bolj sem spoznavala evangelij, bolj sem čutila, da sem spet našla varen kraj. Občutek, da sem »doma«, se je vrnil.

Krstila sem se maja 2013. Hvaležna sem, da se mi je vera vrnila. Bogu nič več ne obračam hrbta. Raje ga sprejemam. Še vedno sem žalostna zaradi nenadne materine smrti, ampak zaradi vere v Boga vem, da bom z mamo in družino nekoč »doma« za večno.