Razumevanje islama
Foto iz Getty Images
Mozaik iz 19. stoletja, ki prikazuje Kaabo v Meki, mestu, kjer se je rodil Mohamed, in je najsvetejše mesto v islamskem svetu.
Naj bo dobro ali slabo, dobesedno ne mine dan, da islam in muslimani ne bi bili na naslovnicah časopisov. Razumljivo, da si veliko nemuslimanov – vključno s svetimi iz poslednjih dni – zastavlja vprašanja in jih celo skrbi. Ali imamo z našimi muslimanskimi bližnjimi kaj skupnega? Ali lahko živimo in delamo skupaj?
Prvič, lahko nam koristi nekaj zgodovinskega ozadja:
Leta 610 po Kristusu se je arabski trgovec srednjih let po imenu Mohamed povzpel na griče okrog svojega domačega mesta Meke, da bi premišljeval in molil o verski zmedi, ki ga je obdajala. Po tem je poročal, da je imel videnje, v katerem je bil poklican za preroka svojemu ljudstvu. Ta dogodek označuje začetek vere, ki jo poznamo kot islam (iss-LAAM), beseda, ki pomeni »pokornost« (Bogu). Vernik se v islamu imenuje musliman (MUSS-lim), kar pomeni »pokorni«.
Po tistem je Mohamed rekel, da je do svoje smrti skoraj petindvajset let kasneje prejel veliko razodetij. Najprej jih je oznanil prebivalcem svojega domačega mesta in jih posvaril o prihodnjih Božjih sodbah; svoje poslušalstvo je klical h kesanju in pravilnemu ravnanju z vdovami, sirotami in revnimi; in pridigal vsesplošno vstajenje od mrtvih ter poslednjo Božjo sodbo.
Vendar sta posmeh in preganjanje, katerima so bili izpostavljeni on in njegovi privrženci, postala tako močna, da so bili primorani pobegniti v mesto Medina, ki je približno štiri dni ježe s kamelo proti severu.
Tam se je Mohamedova vloga dramatično spremenila.1 Od tega, da je bil le pridigar in tisti, ki je svaril, je postal zakonodajalec, sodnik in politični voditelj pomembnega arabskega mesta in sčasoma arabskega polotoka. Ta prva ustanovitev skupnosti vernikov je islamu kot veri dala identiteto, zakoreninjeno v postavi in pravici, ki ostaja med najbolj osupljivimi in pomembnimi značilnostmi.
Med Mohamedovimi privrženci sta se po njegovi smrti leta 632 po Kristusu pojavili dve glavni ločini, ki sta se na začetku ločevali zaradi vprašanja, kdo bi ga moral naslediti kot voditelj islamske skupnosti.2 Večja od teh se je imenovala Sunni (trdi, da sledi sunni oziroma navadni Mohamedovi praksi in je bila relativno prožna glede nasledstva). Druga, ki je nastala okrog Mohamedovega svaka Alija, se je imenovala shi‘at ‘Ali (Alijeva veja) in jo sedaj vsesplošno poznamo preprosto kot Shi‘a. V nasprotju s suniti šiiti (poznani kot šiiti oziroma šiitski muslimani) verjamejo, da pravica do Mohamedovega nasledstva voditelja skupnosti pravilno pripada najbližjemu moškemu sorodniku preroka Mohameda Aliju in njegovim naslednikom.
Navzlic takšnim nesoglasjem je islamski svet enotnejši, versko gledano, kot krščanstvo. Nadalje, več stoletij po letu 800 po Kristusu je bila islamska civilizacija verjetno najnaprednejša na svetu v smislu znanosti, medicine, matematike in filozofije.
Viri muslimanskega nauka in običajev
Mohamedova razodetja so bila zbrana v knjigi, ki se imenuje Koran (Qur’an; iz arabskega glagola qara’a, ki pomeni »ponavljati«) v desetletju ali dveh po njegovi smrti. Koran sestavlja 114 poglavij in ni zgodba o Mohamedu. Precej podobno kot Nauk in zaveze sploh ni pripoved; muslimani nanj gledajo kot na Božjo besedo (in besede), ki je bila dana neposredno Mohamedu.3
Kristjani, ki ga bodo brali, bodo našli znane teme. Govori, na primer, o tem, kako je Bog v sedmih dneh ustvaril vesolje, o tem, da je v edenski vrt dal Adama in Evo, da ju je hudič skušal, o njunem padcu in o tem, da so drug za drugim poklicani preroki (večina katerih se jih prav tako pojavlja v Svetem pismu). Ti preroki so v Koranu opisani kot muslimani, ki so svojo voljo podvrgli Bogu.
Abraham, ki je opisan kot Božji prijatelj, se v besedilu veliko pojavlja.4 (Med drugim verjamejo, da je prejel razodetja, ki jih je zapisal, vendar so bila odtlej izgubljena.)5 Svoje vloge igrajo tudi Mojzes, faraon in beg izraelskih otrok.
Osupljivo je, da je Marija, Jezusova mati, v Koranu omenjena štiriintridesetkrat v primerjavi s tem, da je v Novi zavezi omenjena devetnajstkrat. (Ona je dejansko edina ženska, ki jo Koran omenja.)
Stalnica, ki se pojavlja v Koranu, je nauk tawhid (taw-HEED), beseda, ki bi jo lahko prevedli kot »monoteizem« ali bolj dobesedno kot »postajati eno«. Predstavlja enega od osrednjih načel islama: da je eno samo docela edinstveno božansko bitje. Koran izjavlja, da to bitje ne rojeva niti ni rojeno in da mu ni enakega.6 To, kar iz tega izhaja, je zagotovo najpomembnejša razlika med islamom in krščanstvom: muslimani ne verjamejo v božanskost Jezusa Kristusa ali v Svetega Duha. To pomeni tudi, da čeprav smo vsi ljudje enake stvaritve Boga, glede na islamski nauk nismo njegovi otroci.
Vendar muslimani verjamejo, da je bil Jezus brezgrešni Božji prerok, ki se je rodil devici in mu je bilo usojeno igrati osrednjo vlogo v dogodkih poslednjih dni. Koran ga omenja pogosto in spoštljivo.
Osnovni muslimanski nauki in običaji
T.i. »pet stebrov islama« – ki najdosledneje niso povzeti v Koranu, temveč v izjavi, ki se jo tradicionalno pripisuje Mohamedu – podaja nekaj osnovnih islamskih naukov:
1. Pričevanje
Če ima islam univerzalno veroizpoved, je to šahada (sha-HAD-ah), »izpoved vere« ali »pričevanje«. Termin se nanaša na arabsko formulo, ki se v prevodu glasi takole: »Pričujem, da ni drugega boga, kot je Bog [Alah] in da je Mohamed Božji glasnik.« Šahada pomeni vrata v islam. Če jo iskreno ponavljamo, postanemo muslimani.
Arabska vzporednica besede Bog je Alah. Koren besede al- (v angl. člen the) in ilah (»bog«) ni lastno ime, temveč naziv in je tesno povezan s hebrejsko besedo Elohim.
Ker ni islamske duhovščine, ni duhovniških uredb. Niti ni ene same islamske »cerkve«. Tako je izpovedovanje šahade v nekem smislu islamska vzporednica krsta. Trenutno pomanjkanje uradne, enotne, svetovne voditeljske strukture ima druge zaplete. Na primer, ni enega skupnega voditelja vseh muslimanov na svetu, nikogar, ki bi govoril za celotno skupnost. (Na Mohameda skoraj po vsem svetu gledajo kot na zadnjega preroka.) To pomeni tudi, da ni cerkve, iz katere se lahko izobči teroriste ali »heretike«.
2. Molitev
Veliko nemuslimanov pozna muslimansko obredno molitev, imenovano salat (sa-LAAT), ki vključuje določeno število fizičnih prostracij petkrat na dan. Ponavljanje predpisanih verzov iz Korana in dotik čela s tlemi ponazarja ponižno podvrženost Bogu. Bolj spontana molitev, imenovana du‘a, se lahko izreče kadarkoli in ne narekuje prostracij.
Muslimanski moški morajo v petek opoldan moliti, ženske pa se spodbuja, da molijo v mošeji (v arabščini masjid, ali »kraj za prostracije«). Tam v skupinah, razdeljenih po spolu, oblikujejo vrste in molijo tako, kakor jih vodi imam mošeje (ee-MAAM, v arabščini amama, kar pomeni »pred«), in poslušajo kratko pridigo. Vendar petki niso čisto enakovredni sabatu; čeprav je »konec tedna« v večini muslimanskih središč na yawm al-jum‘a (»dan zbiranja«) ali petek, se delo na ta dan ne pojmuje kot grešno.
3. Zahvaljevanje
Zakat (za-KAAT, ki pomeni »to, kar očiščuje«) označuje darovanje dobrodelnih darovanj za pomoč revnim, kakor tudi mošejam in drugim islamskim ustanovam. Navadno šteje 2,5 odstotka od muslimanovega premoženja nad določenim minimalnim zneskom. V določenih muslimanskih državah ga pobirajo vladne ustanove. V drugih je prostovoljno.
4. Post
Pobožni muslimani se vsako leto vzdržijo hrane, pijače in spolnih odnosov od sončnega vzhoda do sončnega zahoda ves lunin mesec ramadan. Prav tako se tisti mesec navadno posvetijo posebnim dobrodelnostim za revne in branju Korana.7
5. Romanje
Muslimani, ki so zdravi in imajo sredstva, da lahko gredo na romanje v Meko, bi to morali storiti vsaj enkrat v življenju. (Obisk Medine, drugega svetega mesta v islamu, je navadno vključen, vendar se ga ne zahteva.) Za zveste muslimane je to globok duhovni in ganljiv dogodek, nekaj takega kot osebna prisotnost na generalni konferenci ali prvi obisk templja.
Nekaj sedanjih vprašanj
Tri osrednje točke zaskrbljenosti nemuslimanov v sedanjosti glede islama so versko nasilje; islamsko ali šeriatsko pravo; in islamski odnos do žensk.
Nekateri skrajneži termin džihad uporabljajo izključno za »sveto vojno«, toda beseda dejansko pomeni »praktično delo« v nasprotju z »zgolj« molitvijo in preučevanjem svetih spisov.
Muslimanski pravniki in misleci se v svojem razumevanju džihada razlikujejo. Standardni pravni viri trdijo, na primer, da mora biti sprejemljivi vojaški džihad obrambni in da morajo biti nasprotniki posvarjeni in jim mora biti dana priložnost, da provokativna dejanja opustijo. Nekateri pravniki in drugi muslimanski misleci danes trdijo, da džihad lahko opisuje vsakršno praktično namero, ki koristi islamski skupnosti ali izboljša svet bolj na splošno. Rečeno je, da je Mohamed razlikoval med »višjim džihadom« in »nižjim džihadom«. Za zadnjega je rečeno, da je vojskovanje. Višji džihad pa naj bi se boril zoper nepravičnost, kakor tudi zoper osebni odpor do pravičnega življenja.
Današnji islamski terorizem se sklicuje na verske korenine, vendar sporno odraža družbene, politične in ekonomske krivice, ki imajo malo ali nobenih povezav z vero kot tako.8 Nadalje, je pomembno omeniti, da se velika večina svetovnih muslimanov ni pridružila teroristom pri njihovem nasilju.9
Šarija je druga točka zaskrbljenosti nekaterih nemuslimanov. Izhaja iz Korana in hadith – kratka poročila tega, kar so Mohamed in njegovi tesni sodelavci rekli in naredili, s čimer so ponudili vzore muslimanskega obnašanja kot tudi dopolnila in pojasnila Koranovih odlomkov – je kodeks muslimanskega obnašanja10 Pravila, ki narekujejo način oblačenja tako za moške kot za ženske (kot je hidžab ali tančica), je moč najti v delu šarije; medtem ko jih nekatere muslimanske države predpisujejo, so v drugih prepuščene odločitvi posameznika. Šarija prav tako pokriva takšne zadeve, kot je osebna higiena; čas in vsebina molitve; in pravila, ki veljajo za zakon, ločitev in dedovanje. Ko tako muslimani v raziskavah izražajo, da želijo, da se jih obravnava po delu šarije, lahko ali pa tudi ne podajajo političnega stališča. Lahko samo preprosto pravijo, da si prizadevajo živeti tako kot pristni muslimani.
Veliko nemuslimanov, ko pomislijo na muslimanski odnos do žensk, nemudoma pomisli na poligamijo in ženska pokrivala. Toda kulturna dejanskost je veliko bolj kompleksna. Veliko odlomkov v Koranu izjavlja, da morajo biti ženske enakopravne z moškimi, medtem ko se zdi, da jim drugi pripisujejo podrejene vloge. Zagotovo so v številnih islamskih državah prakse – ki pogosto izvirajo iz predislamske plemenske kulture ali drugih predobstoječih kultur – zaradi katerih morajo biti ženske podrejene. Vendar se to, kako muslimani gledajo na vlogo žensk, od države do države in celo v državah, občutno razlikuje.
Pogledi svetih iz poslednjih dni na islam
Kako lahko sveti iz poslednjih dni kljub različnim prepričanjem pristopijo k razvijanju odnosov z muslimani?
Predvsem bi morali muslimanom priznati pravico, »naj častijo kakor, kjer, in kar želijo« (Členi vere 1:11). Leta 1841 so sveti iz poslednjih dneh na mestnem svetu v Nauvooju sprejeli uredbo o verski svobodi, ki je jamčila »svobodno sprejemanje in enakopravne privilegije« katolikom, prezbiterijancem, metodistom, baptistom, svetim iz poslednjih dni, kvekerjem, episkopatom, univerzalistom, unitaristom, mohamedancem [muslimanom] in vsakršnim drugim verskim sektam in veroizpovedim.11
Spomniti bi se tudi morali, da so naši cerkveni voditelji v glavnem osupljivo pozitivni glede hvaležnosti za islamskega ustanovitelja. Leta 1855, ko je, na primer, veliko kristjanov Mohameda obsodilo kot antikrista, sta starešina George A. Smith (1817–1875) in Parley P. Pratt (1807–1857) iz zbora dvanajstih apostolov imela dolge pridige, ki niso le odražale izrazite obveščenosti in pravičnega razumevanja islamske zgodovine, temveč tudi pohvalo Mohamedu samemu. Starešina Smith je pripomnil, da je Mohameda »nedvomno dvignil Bog z namenom«, da bi pridigal proti malikovanju, in je izrazil naklonjenost muslimanom, ki so, kakor sveti iz poslednjih dneh, težko deležni tega, da bi se o njih pisala »poštena zgodovina«. Takoj za tem je spregovoril starešina Pratt, ki je izrazil občudovanje nad Mohamedovimi nauki in moralnostjo ter ustanovami muslimanske družbe.12
Bolj nedavna uradna izjava je leta 1978 prišla od Prvega predsedstva. Mohameda specifično omenja med »velikimi verskimi svetovnimi voditelji«, rekoč, da je kakor oni »prejel del Božje luči. [Tem Božjim voditeljem] so bile dane moralne resnice,« so zapisali predsednik Spencer W. Kimbal, N. Eldon Tanner in Marion G. Romney, »da bi prosvetlili celotne narode in posameznikom prinesli višjo raven razumevanja.«13
Gradnja na skupnih stališčih
Medtem ko se sveti iz poslednjih dni in muslimani očitno razlikujemo pri pomembnih zadevah – predvsem glede božanskosti Jezusa Kristusa, njegove vloge Odrešenika in tega, da so poklicani sodobni preroki – imamo veliko skupnega. Oboji verjamemo, na primer, da smo pred Bogom moralno odgovorni, da bi si morali prizadevati tako za osebno pravičnost kot za dobro in pravično družbo, ter da bomo vstali in bomo privedeni pred Boga, da nam bo sojeno.
Tako muslimani kot sveti iz poslednjih dni verjamemo, da so močne družine bistvenega pomena, in v božansko zapoved, naj pomagamo revnim in ljudem v stiski in naj svojo vero izkazujemo z dejanji učencev. Zdi se, da ni razloga, zakaj sveti iz poslednjih dni in muslimani tega ne bi mogli delati z ramo ob rami, ko se pojavijo priložnosti, tako da sodelujemo v skupnostih, kjer vse bolj drug drugega doživljamo kot bližnje v vse bolj posvetnem svetu. Skupaj lahko pokažemo, da je veroizpoved lahko močna sila dobrega in ne zgolj vir sporov in celo nasilja, kakor trdijo nekateri kritiki.
Koran sam predlaga, da živimo skupaj v miru kljub razlikam: »Če bi Bog hotel, bi lahko naredil eno samo skupnost. Vendar vas želi preizkusiti v tem, kar vam je dal. Zatorej drug z drugim tekmujte v dobrih delih. Vsi se boste vrnili k Bogu in obvestil vas bo glede na stvari, glede katerih včasih niste soglašali.«14