Generalna konferenca
Ko čutimo enotno, pridobimo moč pri Bogu
oktobrska generalna konferenca 2020


Ko čutimo enotno, pridobimo moč pri Bogu

Ko si prizadevamo za enotnost v čutenju, bomo priklicali moč Boga in bo naš trud popolnejši.

Gordonu je mami povedala, da mu bo pripravila pito, če bo opravil svoje obveznosti. Njegovo najljubšo. Samo zanj. Gordon se je lotil teh opravil, mami pa je razvaljala testo. V hišo je vstopila njegova starejša sestra Kathy s prijateljico. Zagledala je pito in vprašala, ali bi s prijateljico lahko dobili kos.

»Ne,« je rekel Gordon, »to je moja pita. Mami jo je spekla zame in moral sem si jo prislužiti.«

Kathy je nahrulila svojega bratca. Bil je tako samoljuben in neradodaren. Kako lahko vse to obdrži samo zase?

Več ur kasneje, ko je Kathy odprla avtomobilska vrata, da bi prijateljico odpeljala domov, sta bila na sedežu dva lepo zložena prtička, na njem pa dve vilice in krožnik z dvema velikima kosoma pite. Kathy je to zgodbo povedala na Gordonovem pogrebu, da bi ponazorila, kako se je bil pripravljen spremeniti in biti prijazen do tistih, ki si tega niso vedno zaslužili.

Sveti so leta 1842 trdo delali, da bi zgradili nauvoojski tempelj. Prerok Joseph je potem, ko je marca ustanovil Društvo za pomoč, pogosto prišel na njihove sestanke, da bi jih pripravil na svete povezovalne zaveze, ki jih bodo kmalu sklenile v templju.

Prerok je 9. junija »rekel, da bo pridigal o milosti[.] Vzemimo, da bi bili Jezus Kristus in angeli nad nami razočarani zaradi malenkosti, kaj bi se zgodilo z nami? Biti moramo prizanesljivi in malenkosti spregledati.« Predsednik Smith je nadaljeval: »Žalosti me, da ni večje povezanosti – če trpi en član, to občutimo vsi – ko čutimo enotno, pridobimo moč pri Bogu.«1

Ta kratka poved me je zadela kot strela. Ko čutimo enotno, pridobimo moč pri Bogu. Ta svet ni tak, kakršnega bi si želela. Veliko stvari je, na katere želim vplivati in jih izboljšati. In iskreno rečeno, je proti temu, na kar upam, veliko nasprotovanja in včasih se počutim nemočna. Zadnje čase si postavljam poglobljena vprašanja: Kako bi lahko bolje razumela ljudi okrog sebe? Kako bom ustvarila to »enotnost v čutenju«, ko smo si vsi tako različni? Do kakšne moči od Boga bi lahko imela dostop, če bi bila le malo bolj enotna z drugimi? Po poglabljanju vase imam tri predloge. Morda bodo v pomoč tudi vam.

Bodite sočutne

V Jakobu 2:17 beremo: »O svojih [bratih in sestrah] mislite kot o sebi in bodite prijazni z vsemi in radodarni s svojim imetjem, da bodo lahko bogati kakor vi.« Zamenjajmo besedo imetje s sočutjem – bodite radodarni s svojim sočutjem, da bodo lahko bogati kakor vi.

O imetju pogosto razmišljamo v smislu hrane oziroma denarja, vendar je morda tisto, kar pri svojem skrbnem služenju bolj potrebujemo, sočutje.

Moja predsednica Društva za pomoč je nedavno rekla: »Obljubljam /…/ vam, da bo vaše ime pri meni varno. /…/ Zame boste takšne, kot ste, ko ste najboljše. /…/ O vas ne bom nikoli rekla kaj neprijaznega, kar vam ne bi dvignilo duha. Prosim vas, da zame delate enako, ker se iskreno zgrozim, da bi vas razočarala.«

Joseph Smith je tistega junijskega dne 1842 sestram povedal:

»Ko so ljudje z menoj vsaj malo prijazni in ljubeči, o, kakšno moč ima to nad mojimi mislimi. /…/«

»/…/ Bolj se približamo nebeškemu Očetu, bolj se nagibamo k temu, da s sočutjem gledamo na duše, ki tonejo v pogubo – [čutimo, da bi si jih radi] zadeli na rame in njihove grehe pustili za sabo. [Moj govor je namenjen] celemu Društvu – če hočete, da bo Bog z vami usmiljen, bodite usmiljene do drugih.«2

Ta nasvet je bil namenjen posebej Društvu za pomoč. Ne obsojajmo druga druge oziroma ne dopustimo svojim besedam, da bi ranile. Naj bodo imena drugih pri nas varna in podarite dar sočutja.3

Zaveslajte svoj čoln

Leta 1936 je neka nepoznana veslaška ekipa z washingtonske univerze potovala v Nemčijo, da bi sodelovala na olimpijskih igrah. Bilo je najhujše obdobje velike gospodarske krize. To so bili fantje iz delavskega razreda, ki so jim domača rudarska in drvarska mesteca darovala nekaj malega denarja, da so lahko odpotovali v Berlin. Zdelo se je, da vsak vidik tekmovanja deluje proti njim, vendar se je na tekmi nekaj zgodilo. V veslaškem svetu to imenujejo »zaveslaj«. Prisluhnite opisu iz knjige The Boys in the Boat (Fantje v čolnu):

Včasih se zgodi nekaj, kar je težko doseči in težko opredeliti. Imenuje se »zaveslaj«. Zgodi se le tedaj, ko vsi veslajo popolnoma usklajeno, tako da niti en gib ne izstopa.

Veslači morajo premagati svojo silovito neodvisnost in hkrati ostati zvesti svojim individualnim sposobnostim. V tekmah ne zmagajo kloni. Dobre veslaške ekipe so dobra kombinacija – nekoga, ki vodi, nekoga, ki ima še nekaj rezerve, nekoga, da se bori v bitki, nekoga, ki tempo umirja. Noben veslač ni koristnejši od drugega, vsi so dragoceni za čoln, če pa hočejo dobro veslati skupaj, se mora vsak prilagoditi potrebam in sposobnostim ostalih – tisti s krajšimi rokami se iztegne malo dlje, tisti z daljšimi se potegne malo nazaj.

Razlike lahko obrnemo v svoj prid namesto v pomanjkljivost. Le tedaj se bo zdelo, da se čoln premika sam. Le tedaj se bolečina povsem podredi zmagoslavju. Dober »zaveslaj« se zdi kot poezija.4

Ta ekipa je navkljub velikanskim oviram dosegla popoln zaveslaj in zmagala. Olimpijskega zlata so se razveselili, enotnost, ki jo je tistega dne doživel vsak veslač, pa je bil svet trenutek, ki je ostal z njimi vse življenje.

Očistite slabo, kakor hitro lahko raste dobro

V izvrstni alegoriji v petem poglavju Jakobove knjige je Gospod vinograda posadil dobro drevo v dobro zemljo, vendar se je čez čas skvarilo in obrodilo divji sad. Gospod vinograda osemkrat reče: »Žalosti me, da bi izgubil to drevo.«

Služabnik reče Gospodu vinograda: »Prizanesi [drevesu] še malo. In Gospod je rekel: Da, malo mu bom še prizanesel.«5

In potem dobimo navodilo, ki se lahko nanaša na nas vse, ki poskušamo okopavati in najti dober sad v svojih majhnih vinogradih: »Slabe [boste] očistili glede na to, kakor bodo rasle dobre.«6

Enotnost se ne zgodi čudežno; zanjo je treba delati. Delo na enotnosti je neprijetno, nelagodno in postopno, ko čistimo slabo, kakor hitro lahko raste dobro.

Nikoli nismo sami v svojih prizadevanjih, da bi krepili enotnost. Jakob 5 nadaljuje: »Služabniki [so] šli in delali z vso močjo; in tudi Gospod vinograda je delal z njimi.«7

Vsak od nas bo kdaj doživel nekaj, kar ga bo globoko ranilo, stvari, ki se ne bi smele nikoli zgoditi. Vsak od nas bo ob različnih priložnostih tudi dopustil ponosu in prevzetnosti, da bosta skvarila sad, ki ga obrodimo. Vendar je Jezus Kristus naš Odrešenik v vsem. Njegova moč seže prav do dna in je zanesljivo tam za nas, ko ga pokličemo. Vsi prosimo za milost za naše grehe in neuspehe. Kristus to rade volje daje. In nas prosi, če lahko to isto milost in razumevanje izkazujemo drug drugemu.

Jezus je odkrito povedal: »Bodite eno in če niste eno, niste moji.«8 Če pa smo eno – če lahko prihranimo košček pite oziroma uskladimo svoje individualne talente, tako da čoln lahko popolnoma usklajeno veslamo – potem smo njegovi. In pomagal nam bo očistiti slabo, kakor hitro raste dobro.

Preroške obljube

Morda še nismo tam, kjer bi radi bili, in zdaj nismo tam, kjer bomo. Verjamem, da sprememba, za katero si prizadevamo pri sebi in v skupinah, ki jim pripadamo, ne bo toliko plod aktivizma kot aktivnega vsakodnevnega prizadevanja, da bi drug drugega razumeli. Zakaj? Zato, ker gradimo Sion – ljudstvo »enega srca in enih misli«9.

Kot ženske zavez imamo močan vpliv. Ta vpliv se izraža v vsakdanjih trenutkih, kadar preučujemo s prijateljico, dajemo spat otroka, se pogovarjamo s sopotnikom na avtobusu, s sodelavcem pripravljamo predstavitev. Imamo moč, da premagamo predsodke in gradimo enotnost.

Društvo za pomoč in Mladenke nista samo razreda. Lahko sta tudi nepozabni doživetji, kjer zelo različne ženske stopimo v isti čoln in veslamo, dokler ne dosežemo svojega zavesljaja. Prosim vas naslednje: Bodite del skupne sile, ki svet spreminja na dobro. Naša zavezna naloga je, da skrbno služimo, dvigamo roke, ki so povešene, ljudi, ki se borijo, si zadenemo na hrbet ali vzamemo v naročje in jih nesemo. Ni težko vedeti, kaj naj naredimo, vendar je pogosto proti našim sebičnim interesom in moramo se lotiti. Ženske te Cerkve imamo neizmeren potencial, da spremenimo družbo. Popolnoma duhovno zaupam, da bomo, ko si prizadevamo za enotnost v čutenju, priklicali moč Boga in bo naš trud popolnejši.

Ko je Cerkev obeležila razodetje o duhovništvu iz leta 1978, je predsednik Russell M. Nelson izrekel naslednji odmeven preroški blagoslov: »Moja molitev in blagoslov nad vsemi, ki poslušajo, je, da bi lahko premagali bremena predsodkov in hodili pokončno z Bogom – in drug z drugim – v popolnem miru in složnosti.«10

Črpajmo iz tega preroškega blagoslova in si kot posameznice in skupno prizadevajmo, da bi povečale enotnost v svetu. Pričujem z besedami ponižne, brezčasne molitve Gospoda Jezusa Kristusa: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju.«11 V imenu Jezusa Kristusa, amen.