Močno priljubljeni pri Gospodu
Obdobja stisk in razočaranja ne preusmerijo Gospodovega budnega očesa, ko nas z naklonjenostjo gleda in nas blagoslavlja.
Ko sva leta nazaj z družabnikom delala kot mlada misijonarja v majhni veji na otočku Amami Ošima na Japonskem, sva bila nekega dne vsa iz sebe od veselja, ko sva izvedela, da bo predsednik Spencer W. Kimball obiskal Azijo in so vsi člani in misijonarji na Japonskem vabljeni v Tokio, da bodo slišali preroka na področni konferenci. S člani veje in družabnikom smo v zanosu začeli pripravljati načrte za konferenco, za dvanajsturno vožnjo z ladjo preko Vzhodnokitajskega morja do celinske Japonske, in nato petnajsturno vožnjo z vlakom do Tokia. Vendar se na žalost ni izšlo. Predsednik misijona nas je obvestil, da se zaradi oddaljenosti in časa z družabnikom ne bova mogla udeležiti konference v Tokiu.
Ko so se člani naše male veje vkrcali za Tokio, sva midva ostala. Naslednji dnevi so se zdeli tihi in prazni. Medtem ko so se sveti iz poslednjih dni in misijonarji na Japonskem udeležili konference, sva midva imela zakramentni sestanek v majhni kapeli kar sama.
Razočaranje sem občutil še močneje, ko sem kasneje z radostjo poslušal člane veje, ki so se vrnili s konferenčnih dni in poročali, da je predsednik Kimball oznanil, da bo v Tokiu zgrajen tempelj. Ko so govorili, kako so se jim uresničile sanje, jih je preplavilo navdušenje. Opisali so, kako člani in misijonarji, ko so slišali objavo o templju, niso mogli zadrževati veselja in so spontano začeli ploskati.
Leta so minila, a še vedno se spomnim razočaranja, ki sem ga občutil, ker sem zamudil zgodovinski sestanek.
V nedavnih mesecih sem razmišljal o tej izkušnji, ko sem opazoval druge, ki so se zaradi svetovne pandemije covida-19 soočali z globokim razočaranjem in bridkostjo, ki sta še veliko večja in globlja od tega, kar se doživel kot mlad misijonar.
V prvem delu letošnjega leta, ko se je pandemija širila, se je Prvo predsedstvo zavezalo, da »bodo Cerkev in njeni člani v celoti izkazovali zavezanost temu, da so dobri državljani in dobri bližnji«1 in »bodo zelo previdni«.2 Tako je prišlo do prekinitve cerkvenih zbiranj po svetu, več kot polovica misijonarjev Cerkve se je vrnila v svoje domovine in vsi templji širom Cerkve so zaprli vrata. Na tisoče se vas je pripravljalo, da boste šli v tempelj zaradi uredb za žive – tudi tempeljskih pečatenj. Drugi ste predčasno zaključili misijonarsko služenje ali so vas začasno razrešili in premestili.
V tem času so vladni voditelji in vodje izobraževalnih ustanov zaprli šole – zaradi česar so nastale spremembe pri podelitvah zaključnih spričeval in so bili odpovedani športni, družbeni, kulturni in izobraževalni dogodki in dejavnosti. Veliko se vas je pripravljalo na dogodke, ki se jih ni nihče udeležil, na nastope, ki jih ni nihče slišal, in na športne tekme, ki jih ni nihče odigral.
Še bolj bridke so misli na družine, ki so v tem času izgubile svoje najdražje; pogrebnih slovesnosti oziroma drugih ljubečih srečanj večina ni mogla pripraviti tako, kot so upali.
Skratka, veliko, veliko se vas je spoprijelo s presunljivim razočaranjem, bridkostjo in malodušjem. Kako naj torej zacelimo rane, vztrajamo in gremo naprej, ko so stvari videti v takem razsulu?
Prerok Nefi je začel vrezovati na male plošče, ko je bil že odrasel. Ko se je ozrl nazaj na svoje življenje in služenje, je v čisto prvem verzu v Mormonovi knjigi ponudil pomembno dognanje. Verz opredeljuje pomembno načelo, ki bi ga morali upoštevati v svojih dneh tudi sami. Po znanih besedah »Jaz, Nefi, sem se rodil dobrim staršem« napiše: »In ker sem v teku svojih dni videl veliko stisk, vendar ker sem bil vse svoje dni močno priljubljen pri Gospodu.«3
Ker proučujemo Mormonovo knjigo, poznamo veliko stisk, ki jih ima Nefi v mislih. A vendar Nefi potem, ko prizna lastne stiske v teku svojih dni, predstavi svoj evangelijski vidik, da je bil vse svoje dni močno priljubljen pri Gospodu. Obdobja stisk in razočaranja ne preusmerijo Gospodovega budnega očesa, ko nas z naklonjenostjo gleda in nas blagoslavlja.
Nedavno sva se z Liso na virtualnem sestanku srečala s približno 600 misijonarji v Avstraliji. Za večino od njih so zaradi covida-19 veljala določena zaprtja oziroma omejitve in veliko jih je delalo iz svojih stanovanj. Skupaj smo proučevali posameznike iz Nove zaveze, Mormonove knjige in Nauka in zavez, ki jih je Gospod blagoslovil, da so v stiskah dosegli veličino. Vse je bolj opredeljevalo to, kar so bili sposobni narediti z Gospodovo pomočjo, kakor to, česar v času zaprtja in omejitev niso mogli.
Beremo, kako sta Pavel in Sila, vklenjena v klado, molila, pela, učila in pričevala – in celo krstila ječarja.4
O Pavlu beremo še, kako je med dvoletnim hišnim priporom v Rimu nenehno »razlagal, jim pričeval o Božjem kraljestvu«5 in učil »o Gospodu Jezusu Kristusu«.6
Beremo o Nefiju in Lehiju, Helamanovih sinovih, ki ju je potem, ko so z njima grdo ravnali in vrgli v ječo, obdal ogenj zaščite, ko je Gospodov »mirni glas popolne miline /…/ prodrl [njunim ječarjem] prav do same duše«.7
O Almu in Amuleku v Amonihi, ki sta ugotovila, da so številni »verjeli /…/ in začeli so se kesati in raziskovati svete spise«8, čeprav so se jima nato posmehovali in jima odrekli hrano, vodo oziroma odvzeli oblačila, ju zvezali in zaprli v ječo.9
In naposled o Josephu Smithu, ki je trpel v ječi Liberty in se je čutil zavrženega in zapuščenega in je nato slišal Gospodove besede: »To /…/ bo za tvoje dobro«10 in »Bog bo s teboj na veke vekov«.11
Vsak od njih je razumel, kar je vedel Nefi: Čeprav so v teku svojih dni videli veliko stisk, so bili vendar močno priljubljeni pri Gospodu.
Kot posamezni člani in kot Cerkev lahko tudi sami potegnemo vzporednice s tem, kako smo bili v težkih trenutkih, ki smo jih doživeli v preteklih nekaj mesecih, tudi mi močno priljubljeni pri Gospodu. Medtem ko bom navajal naslednje primere, dovolite, da vam okrepijo pričevanje o moči videnja našega živega preroka, ki nas je s spremembami na to pripravil še pred vsakršno sledjo o pandemiji, in nam omogočil, da prenašamo prejete izzive.
Prvič, osredotočili smo se na izvajanje programa doma s cerkveno podporo.
Pred dvema letoma je predsednik Nelson rekel: »Kot sveti iz poslednjih dni smo se navadili, da o ‘cerkvi’ premišljujemo kot o nečem, kar se dogaja v naših zgradbah za bogoslužje ob podpori tega, kar se dogaja doma. Ta vzorec moramo popraviti /…/ na osrednje izvajanje programov Cerkve doma, [ki ga] podpira to, kar se dogaja v zgradbah.«12 Kako preroška sprememba! Z začasnim zaprtjem zgradb za bogoslužje smo osrednje evangelijsko učenje začeli izvajati doma. Tudi ko se bo svet vrnil v ustaljene tirnice in se bomo vrnili v kapele, bomo želeli ohraniti vzorec za osrednje proučevanje in učenje evangelija doma, ki smo ga osvojili med pandemijo.
Drugi primer, da smo močno priljubljeni pri Gospodu, je razodetje o skrbnem služenju na višji, svetejši ravni.
Leta 2018 je predsednik Nelson vpeljal skrbno služenje kot spremembo »v načinu izkazovanja medsebojne skrbi«.13 Pandemija je utrla pot številnim priložnostim, da izbrusimo svoje veščine skrbnega služenja. Skrbni bratje in sestre, mladenke in mladeniči in drugi so priskočili na pomoč tako, da so bili v stiku z ljudmi, se pogovarjali, poskrbeli za trato za hišo, obroke, sporočila preko tehnologije in zakramentno uredbo, da so blagoslovili ljudi v stiski. Cerkev sama med pandemijo prav tako služi drugim z edinstvenim razdeljevanjem proizvodov javnim kuhinjam, zavetiščem za brezdomce in centrom za pomoč priseljencem in s projekti, namenjenimi najhujšim primerom lakote po svetu. Sestre Društva za pomoč so skupaj z družinami sprejele izziv, naj sešijejo na milijone mask za zdravstvene delavce.
Zadnji primer, kako smo blagoslovljeni sredi stisk, je da se še bolj veselimo ponovnih tempeljskih uredb.
To najbolje ponazori zgodba. Ko je sestra Kaitlyn Palmer aprila letos prejela poziv na misijon, je bila vsa vznesena, ker so jo poklicali za misijonarko, a je čutila, da je enako pomembno in posebne vrednosti, da gre v tempelj, prejme obdaritev in sklene svete zaveze. Kmalu zatem, ko se je dogovorila za termin obdaritve, so razglasili, da se bodo vrata vseh templjev zaradi svetovne pandemije začasno zaprla. Ko je prejela to srce parajočo informacijo, je nato izvedela, da se bo virtualnega usposabljanja iz središča za usposabljanje misijonarjev udeležila doma. Kljub razočaranju se je Kaitlyn osredotočila na to, da bo ohranila pozitivnega duha.
V teh mesecih ni sestra Palmer nikdar izgubila upanja, da bo šla v tempelj. Njena družina se je postila in molila, da bi se templji odprli še pred njenim odhodom. Kaitlyn je svoje dopoldneve domačega središča za usposabljanje misijonarjev pogosto začela z besedami: »Ali bomo prav danes doživeli čudež in se bodo templji ponovno odprli?«
10. avgusta je Prvo predsedstvo oznanilo, da se bo njen tempelj ponovno odprl za uredbe za žive natanko na dan, ko je bil načrtovan zgodnji jutranji let na misijon. Tako ji ne bi uspelo v tempelj in ujeti letala. Z le malo upanja na uspeh je njena družina stopila v stik s predsednikom templja Michaelom Vellingo, da bi videli, ali obstaja možnost, da bi se uresničil čudež, za katerega so molili. Njihov post in molitve so bili uslišani!
Ob dveh zjutraj, le nekaj ur pred odhodom letala, je nasmejani predsednik templja sestro Palmer z družino, vso v solzah, sprejel z besedami: »Dobro jutro, družina Palmer. Dobrodošli v templju!« Ko je prejela obdaritev, so jih spodbudili, naj pohitijo, ker je pri vratih že čakala naslednja družina. Naravnost na letališče so se pripeljali še ravno pravočasno, da je ujela let na misijon.
Zdaj, ko se templji po svetu po stopnjah ponovno odpirajo, se tempeljske uredbe, ki smo jih več mesecev pogrešali, zdijo še lepše, kot smo si predstavljali prej.
Ob zaključku vas prosim, da prisluhnite spodbudnim, navdušenim, poživljajočim besedam preroka Josepha Smitha. Nikdar ne bi mogli uganiti, da jih je spisal v stiski in osami, vezan in omejen na dom v Nauvooju, kjer se je skrival pred tistimi, ki so ga skušali nezakonito prijeti.
»Torej, kaj slišimo v evangeliju, ki smo ga prejeli? Glas radosti! Glas milosti iz nebes; in glas resnice iz zemlje; vesele novice za mrtve; glas radosti za žive in mrtve; vesele novice o veliki radosti.
/…/ Mar ne bomo nadaljevali s tako veliko stvarjo? Pojdite naprej in ne nazaj. Pogum, /…/ in naprej, naprej k zmagi! Naj se vam srce radosti in je silno veselo. Naj zemlja plane v petje.«14
Bratje in sestre, verjamem, da se bo nekoč vsak od vas ozrl nazaj na odpovedane dogodke in na žalost, razočaranje in osamljenost, ki so spremljali težke čase, ki jih doživljamo, in bo videl, da so vse to zasenčili izbrani blagoslovi in trdnejša vera in pričevanje. Verjamem, da bo tako v tem življenju kot v življenju za tem vaše stiske, vašo Amoniho, vašo ječo Liberty posvetil v vašo korist.15 Molim, da bi skupaj z Nefijem priznali stiske v teku svojih dni in obenem prepoznali, da smo močno priljubljeni pri Gospodu.
Zaključil bi s pričevanjem o Jezusu Kristusu, ki mu stiske niso bile tuje in se je kot del neskončne odkupne daritve spustil pod vse.16 Razume našo bridkost, bolečino in obup. On je naš Odrešenik, naš Odkupitelj, naše upanje, naša uteha in naš Rešitelj. O tem pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.