Čakajoč na Gospoda

Moji ljubi bratje in sestre, vsi smo neučakani – nihče bolj kot jaz – da bi slišali zaključne besede našega ljubljenega preroka, predsednika Russella M. Nelsona. To je bila čudovita konferenca, vendar je že drugič, da je covid-19 spremenil naš tradicionalni potek dogajanja. Tako naveličani smo te okužbe, čutimo, da bi si najraje populili lase. In kot kaže, je nekaj mojih bratov to že storilo. Vedite, da nenehno molimo za tiste, ki so bili kakorkoli prizadeti, zlasti pa za vse, ki so izgubili ljubljene. Vsi soglašamo, da že vse predolgo traja.

Kako dolgo čakamo na rešitev iz težav, ki se zgrnejo na nas? Kaj pa vztrajanje v osebnih preizkušnjah, medtem ko čakamo in čakamo in se zdi, da pomoč tako počasi prihaja? Zakaj to odlašanje, ko pa se bremena zdijo pretežka, da bi jih prenesli?

Medtem ko se to sprašujemo, lahko, če poskušamo, slišimo drug klic, ki odzvanja iz hladne temne jetniške celice med eno do tedaj najhladnejših zim, kar so jih zabeležili v tistem kraju.

»O Bog, kje si?« slišimo iz globin ječe Liberty. »In kje je paviljon, ki prekriva tvoje skrivališče? Kako dolgo boš zadrževal svojo roko?«¹ Kako dolgo, oh Gospod, kako dolgo?

Torej, nismo niti prvi, niti ne bomo zadnji, ki bomo postavljali takšna vprašanja, ko nas bo bremenila bridkost oziroma, ko srčnim bolečinam ni konca. Zdaj ne govorim o pandemijah oziroma ječah, temveč o vas, vaši družini in vaših bližnjih, ki se soočate z neomejenim številom takšnih izzivov. Govorim o hrepenenju številnih, ki bi bili radi poročeni in niso, oziroma tistih, ki so poročeni, pa želijo, da bi bil medsebojni odnos malce bolj celestialen. Govorim o tistih, ki se morajo spoprijeti s pojavom neželene resne zdravstvene težave – morda neozdravljive – ali se soočajo z vseživljenjsko borbo z genetsko okvaro, za katero ni zdravila. Govorim o trajni borbi s čustvenimi in duševnimi zdravstvenimi izzivi, ki hudo težijo duše številnih, ki trpijo zaradi njih, in srca tistih, ki jih imajo radi in z njimi trpijo. Govorim o revnih, za katere je Odrešenik rekel, naj jih nikoli ne pozabimo, in govorim o vas, ki čakate na vrnitev otroka, ne glede na njegovo starost, ki se je odločil za drugačno pot od tiste, za katero ste molili, da jo bo ubral.

Poleg tega priznavam, da tudi ta dolgi seznam stvari, ki čakajo morda nas osebno, ne poskuša obravnavati velikih ekonomskih, političnih in družbenih problemov, s katerimi se vsi soočamo. Naš Oče v nebesih nedvomno pričakuje, da se bomo soočili tako s temi mučnimi javnimi zadevami kot tudi z osebnimi, vendar bodo v našem življenju napočili trenutki, ko celo naše največje duhovno prizadevanje in iskrene prošnje v molitvah ne bodo prinesle zmag, po katerih smo hrepeneli, bodisi se nanašajo na velike globalne zadeve bodisi na preproste osebne. Torej, ko skupaj delamo in čakamo na odgovore na nekatere svoje molitve, vam dajem svojo apostolsko obljubo, da jih Bog sliši in odgovor bomo prejeli, čeprav morda ne takrat oziroma tako, kot smo hoteli. A odgovor bomo vedno prejeli takrat in tako, kot bi vsevedni in večno sočutni starš odgovoril. Moji ljubi bratje in sestre, prosim, razumite, da Bog, ki nikoli ne spi, niti ne drema², skrbi za srečo in najvišje povzdignjenje svojih otrok bolj kot za vse drugo, kar mora delati božansko bitje. On je čista ljubezen, veličastno poosebljena, in ime mu je Milostni Oče.

»No, če gre za to,« morda porečete, »ali ne bi mogel z ljubeznijo in milostjo preprosto razdeliti naših Rdečih morij in nam pustiti, da bi šli skozi svoje težave po suhih tleh? Ali ne bi mogel poslati galebov 21. stoletja, ki bi od nekod prileteli, da bi požrli vse naše objestne čričke 21. stoletja?«

Odgovor na takšna vprašanja je: »Da, Bog lahko v trenutku naredi čudeže, vendar prej ko slej spoznamo, da trenutke in obdobja našega zemeljskega potovanja usmerja on in samo on.« Ta koledar vodi za vsakega od nas posamezno. Za vsakega bolehnega moškega, ki je nemudoma ozdravljen, ko čaka, da bi šel v kopel v Betesdi,³ bo nekdo drug preživel štirideset let v puščavi in čakal, da bo prišel v obljubljeno deželo.⁴ Za vsakega Nefija in Lehija, ki sta bila božansko zaščitena z obdajajočimi plameni ognja zaradi svoje vere,⁵ imamo nekega Abinadija, ki je zaradi svoje vere zgorel ob kolu plamenečega ognja.⁶ In spomnimo se, da je Elija, ki je nemudoma priklical ogenj iz nebes, da je pričeval proti Baalovim prerokom,⁷ isti Elija, ki je preživel obdobje, ko več let ni bilo dežja, in da se je nekaj časa hranil samo s skromno hrano, ki so jo prinašali krokarji v kljunu.⁸ Po mojem mnenju bi to težko imenovali »otroški meni«.

Kaj je bistvo? Bistvo je, da vera pomeni zaupati Bogu v dobrih časih in v slabih, tudi če to zajema nekaj trpljenja, dokler ne vidimo, kako se njegova roka razodene v našo korist.⁹ To je morda težko v našem sodobnem svetu, ko jih veliko verjame, da je najboljše od najboljšega v življenju to, da se izognemo vsakršnemu trpljenju, da nihče ne bi smel nikoli zaradi česarkoli trpeti.¹⁰ Vendar nas to prepričanje ne bo nikoli vodilo »do mere doraslosti Kristusove polnosti«.¹¹

Z opravičilom starešini Nealu A. Maxwellu, ker sem si drznil spremeniti in podrobneje pojasniti nekaj, kar je nekoč rekel, tudi jaz pravim, da »življenje nekoga /…/ ne more biti hkrati navdano z vero in brez stresa.« Preprosto ne bo šlo, »da bi naivno drseli skozi življenje« in med srkanjem naslednjega kozarca limonade rekli: »Gospod, nakloni mi vse svoje najodličnejše vrline, vendar mi zagotovo ne nakloni bridkosti, niti žalosti, niti bolečine, niti nasprotovanja. Prosim, ne dovoli, da me kdo ne bi maral oziroma bi me izdal, in predvsem, ne dovoli, da bi se kdaj počutil, da ste me ti ali tisti, ki jih imam rad, zapustili. Pravzaprav Gospod, pazi, da me obvaruješ pred vsemi izkušnjami, ki so te naredile božanskega. In potem, ko bodo vsi drugi prestali divjo vožnjo s sanmi po razritem terenu, mi prosim, dovoli, da pridem in bivam s tabo, kjer se bom lahko bahal s tem, kako podobne vrline in značaj imava, ko bom lebdel na svojem oblaku lagodnega krščanstva.«¹²

Moji ljubi bratje in sestre, krščanstvo prinaša tolažbo, vendar pogosto ni lagodno. Pot do svetosti in sreče tukaj in za tem je dolga in včasih težka. Potrebna sta čas in vztrajnost, da jo prehodimo. Seveda pa je nagrada za to veličastna. To resnico zelo jasno in prepričljivo uči 32. poglavje Alme v Mormonovi knjigi. Tam ta izjemni veliki duhovnik uči, da če je Božja beseda posajena v naša srca kot preprosto seme in če dovolj skrbimo zanj, da ga zalivamo, oplevemo, negujemo in spodbujamo, bo v prihodnosti obrodilo sad, »kateri je nadvse dragocen, /…/ slajši od vsega, kar je sladko« in če ga bomo uživali, ne bomo več žejni niti lačni.¹³

To izjemno poglavje uči veliko lekcij, osrednja pri vseh pa je temeljno načelo, da je seme treba negovati in počakati moramo, da odraste, mi pa »z očesom vere [gledamo] zazrti v sad [le-tega]«¹⁴. Alma pravi, da bo naša žetev »kmalu«.¹⁵ Ni čudno, da svoja izjemna navodila zaključi tako, da trikrat ponovi poziv k marljivosti in potrpežljivosti pri negovanju Božje besede v naših srcih, »čakajoč«, kot pravi, z velikim potrpljenjem, »da vam bo drevo obrodilo sad«.¹⁶

Covid in karcinom, razklanost in razočaranje, denarne težave in družinske preizkušnje. Kdaj nam bodo ta bremena odvzeta? Odgovor je »kmalu«.¹⁷ In ali bo to kratko ali dolgo obdobje, ne odločamo vedno mi, vendar bodo po Božji milosti blagoslove prejeli tisti, ki se trdno držijo evangelija Jezusa Kristusa. Ta zadeva je bila že dolgo tega razrešena v povsem zasebnem vrtu in na povsem javnem hribu v Jeruzalemu.

Ko bomo zdaj poslušali našega ljubega preroka, ki bo zaključil to konferenco, se spomnimo, kar je Russell Nelson kazal vse življenje, da tisti, ki »zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč [in] vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.«¹⁸ Molim, da bo te blagoslove »kmalu« – prej ali slej – prejel vsak od vas, ki si prizadeva, da bi se rešil žalosti in osvobodil bridkosti. Pričujem o Božji ljubezni in o obnovi njegovega veličastnega evangelija, ki je tako ali drugače odgovor na vsako težavo, s katero se v življenju soočamo. »V odkupitvenem imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.