Mi smo Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni

Potem ko sem prejela povabilo, naj »pridem pogledat«,¹ sem pri šestindvajsetih letih prvič šla v Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Malo pred tem sem se ločila od svojega prvega moža. Imela sem triletnega fantka. In bila sem nemočna od strahu. Ko sem vstopila v zgradbo, me je preplavila toplina, ko sem zaznala vero in veselje ljudi okrog mene. To je bilo zares »zatočišče pred viharjem«.² Tri tedne kasneje sem z nebeškim Očetom sklenila krstno zavezo in začela svojo pot kot Kristusova učenka, četudi moje življenje na poti ni bilo popolno.

Da sem prejela te večne blagoslove, so morali biti izpolnjeni številni fizični in duhovni dejavniki. Evangelij Jezusa Kristusa je bil obnovljen in oznanjen; tista zgradba za bogoslužje je bila zgrajena in vzdrževana; obstajala je ekleziastična ureditev od preroka do lokalnih voditeljev; in veja z veliko člani z zavezami je bila pripravljena sprejeti mene in mojega sina, ko sva prišla pred Odrešenika, »hranjena z dobro Božjo besedo«³, in dobila priložnosti za služenje.⁴

Bog si od začetka prizadeva, da bi zbral in organiziral svoje otroke⁵, da bi uresničil našo »nesmrtnost in večno življenje«.⁶ S tem namenom v mislih nam je naročil, naj zgradimo kraje čaščenja,⁷ kjer prejemamo znanje in uredbe odrešenja in povzdignjenja, sklenemo in spolnjujemo zaveze, ki nas vežejo k Jezusu Kristusu,⁸ smo obdarjeni z »močjo božanskosti«⁹ in se pogosto zberemo, da bi se spominjali Jezusa in v njem drug drugega okrepili.¹⁰ Organizacija Cerkve in njene zgradbe obstajajo za naše duhovno dobro. »Cerkev /…/ je oder, na katerem gradimo večne družine.«¹¹

Ko sem se pogovarjala s prijateljem, ki prestaja težke čase, sem ga vprašala, kako mu uspe finančno preživeti. V solzah je odgovoril, da mu škof pomaga s postnimi darovanji. Dodal je: »Ne vem, kje bi bili z družino, če ne bi bilo Cerkve.« Odgovorila sem: »Cerkev so člani. Voljno in radostno dajejo postna darovanja, da bi pomagali nam v stiski. Prejemaš sadove njihove vere in odločenosti, da sledijo Jezusu Kristusu.«

Moji Kristusovi učenci, ne podcenjujmo čudovitega dela, ki ga Gospod opravlja preko nas, svoje Cerkve, navkljub našim pomanjkljivostim. Včasih smo dajalci, včasih pa smo prejemniki, a vsi smo ena družina v Kristusu. Z ureditvijo v svoji Cerkvi nas vodi in blagoslavlja, ko ga častimo in služimo drug drugemu.

Nekaj sester se mi je opravičilo, češ, da niso dejavne članice Društva za pomoč, ker služijo v Osnovni in Mladenkah. Te sestre so med najbolj dejavnimi članicami Društva za pomoč, ker pomagajo našim dragocenim otrokom in mladini okrepiti vero v Jezusa Kristusa.

Društvo za pomoč ni omejeno na določen prostor v zgradbi, nedeljsko lekcijo, dejavnost ali predsedstvo na lokalni ali generalni ravni. Društvo za pomoč so ženske v Cerkvi, ki so sklenile zaveze; to smo me – vsaka od nas in vse me. To je naša »globalna skupnost sočutja in služenja«.¹² Povsod, kamorkoli gremo, smo vselej del Društva za pomoč, ko si prizadevamo izpolniti njegov božanski namen, ki je pri ženskah ta, da opravimo Božje delo kot posameznice in kot skupina¹³, tako da nudimo pomoč, »pomoč za odpravo revščine, bolezni, dvoma, nevednosti – vsega, kar ovira /…/ radost in napredek«.¹⁴

Podobna pripadnost obstaja v zborih starešin in organizacijah Cerkve za vse starosti, tudi za naše otroke in mladino. Cerkev je več kakor zgradbe in ekleziastična ureditev; Cerkev smo mi, člani. Mi smo Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, s Kristusom na čelu in s prerokom kot njegovim glasnikom. Gospod je rekel:

»Glej, to je moj nauk – kdor se pokesa in pride k meni, tisti je moja cerkev. /…/

In /…/ kdor je iz moje cerkve in vztraja v moji cerkvi do konca, tega bom utrdil na moji skali.«¹⁵

Sestre in bratje, zavedajmo se privilegija, ki ga imamo, ker pripadamo Cerkvi Jezusa Kristusa, kjer lahko združimo vero, srca, moči, misli in roke zanj, da delamo njegove mogočne čudeže. »Tudi telo [Kristusova Cerkev] namreč ni sestavljeno iz enega telesnega dela, ampak iz več delov.«¹⁶

Neki najstnik je svoji mami rekel: »Ko sem bil majhen, sem vsakič, ko sem dal en dolar za desetino, pomislil, da bo s tem enim dolarjem zgrajena celotna zgradba za bogoslužje. Trapasto, kajne?«

Ganjena je odgovorila: »Kako lepo! Ali si si jih predstavljal v mislih?«

»Da!« je vzkliknil. »Bile so čudovite in bilo jih je na milijone!«¹⁷

Moji dragi prijatelji, verujmo kakor otroci in se veselimo, saj vemo, da celo naša najmanjša prizadevanja prinesejo pomembne spremembe v Božjem kraljestvu.

Naš namen v njegovem kraljestvu bi moral biti, da drug drugega pripeljemo h Kristusu. V svetih spisih piše, da je Odrešenik k temu povabil Nefijce:

»Ali je med vami kdo, ki je bolan? Prinesite jih semkaj. Ali je med vami kdo, ki je /…/ kakor koli prizadet? Prinesite jih semkaj in ozdravil jih bom, kajti sočustvujem z vami; do obisti me navdaja milost.

/…/ [K]ajti vidim, da je vaša vera zadosti, da vas ozdravim.«¹⁸

Mar nimamo vsi stisk, ki jih lahko položimo pred Odrešenikove noge? Medtem ko imajo nekateri med nami telesne pomanjkljivosti, se jih veliko več bori s čustvenimi pretresi, drugi le stežka ohranjajo socialne stike in vsi iščemo premor, ko so naše duše pred izzivi. Nekako smo vsi prizadeti.

Beremo, da je »vsa množica hkrati prišla s svojimi bolnimi in /…/ z vsemi, ki so bili kakor koli prizadeti; in ozdravil je vsakega od njih, ko so ga pripeljali k njemu.

In vsi, tako ti, ki so bili ozdravljeni, kot ti, ki so bili zdravi, so se priklonili ob njegovih nogah in ga častili.«¹⁹

Od majhnega dečka, ki v veri plačuje desetino, do matere samohranilke, ki potrebuje Gospodovo spodbudno milostljivost, od očeta, ki se močno trudi, da bi poskrbel za svojo družino, do prednikov, ki potrebujejo uredbe odrešitve in povzdignjenja, in do vseh nas, ki vsak teden obnovimo zaveze z Bogom – potrebujemo drug drugega in drug drugega lahko pripeljemo do Odrešenikovega odkupnega ozdravljenja.

Moji drage sestre in bratje, odzovimo se na povabilo Jezusa Kristusa in pridimo k njemu in mu predajmo svoje stiske. Ko pridemo k njemu in k njemu pripeljemo tiste, ki jih imamo radi, vidi našo vero. Ozdravil jih bo in ozdravil bo nas.

Kot »miroljubni Kristusovi privrženci«²⁰ si prizadevamo, da bi postali »enega srca in enih misli«²¹ in da bi bili ponižni, ubogljivi, ljubeznivi, zlahka uslišali prošnje, polni potrpežljivosti in velikega trpljenja, zmerni v vsem, vselej marljivo izpolnjevali Božje zapovedi, da bomo imeli vero, upanje in dobrotljivost in delali obilo dobrih del.²² Prizadevamo si postati kakor Jezus Kristus.

Pričujem, da smo kot Kristusova Cerkev sredstvo, s katerim bo, kakor je učil predsednik Russell M. Nelson, »naš Odrešenik in Odkupitelj Jezus Kristus od zdaj do takrat, ko bo spet prišel, naredil nekaj najveličastnejših del«.²³

Gospod je rekel:

»Glejte, svoje delo bom pospešil ob njegovem času.

In vam /…/ zapovedujem, da se zberite in se organizirajte in se pripravite in se posvetite; da, očistite si srce in si umijte roke in noge pred menoj, da vas bom lahko očistil.«²⁴

Ponižno molim, da bi se odzvali na to božansko povabilo in se radostni zbrali, organizirali, pripravili in se posvetili, v imenu Jezusa Kristusa, amen.