Povzdigni svoje srce in se raduj

Gospod je Thomasa B. Marsha, nedavnega spreobrnjenca, spodbudil z besedami: »Povzdigni svoje srce in se raduj, kajti prišla je ura tvojega poslanstva.« (Nauk in zaveze 31:3)

Verjamem, da to povabilo lahko služi kot navdih vsem članom Cerkve. Navsezadnje je vsak od nas od nebeškega Očeta dobil nalogo, povezano z zbiranjem Izraela na obeh straneh tančice.

»To zbiranje,« je rekel predsednik Russell M. Nelson, »je najpomembnejša stvar, ki poteka na zemlji danes. Nič drugega se s tem ne more primerjati po obsegu, nič drugega se ne more primerjati po pomembnosti, nič drugega se ne more primerjati po veličastju.«¹

Na svetu je zagotovo veliko plemenitega. Nemogoče je našteti vse. Toda mar ne bi radi sodelovali pri plemenitem cilju, ki je v vašem dosegu in kjer je vaš prispevek bistven za spremembo? Zbiranje ima večen učinek na vse. Ljudje vseh starosti lahko sodelujejo v tem ne glede na svoje okoliščine in to, kje živijo. Na tem svetu ni nič bolj vključujočega.

Ko je predsednik Nelson govoril mladim, je posebej njim rekel: »Nebeški Oče je številne od najplemenitejših duhov – morda /…/ svojo najboljšo ekipo – prihranil za to zaključno fazo. Te plemenite duše – ti zadnji igralci, ti junaki – ste vi!«²

Da, pripravljeni ste bili še pred tem življenjem in rojeni zdaj, da v poslednjih dneh sodelujete pri velikem delu zbiranja Izraela na obeh straneh tančice (gl. Nauk in zaveze 138:53–56).

Zakaj je to tako pomembno? Ker je »vrednost duš /…/ velika v Božjih očeh« (Nauk in zaveze 18:10). In ker bo, »kdor verjame [v Jezusa Kristusa] in se krsti, /…/ odrešen; in /…/ [bo podedoval] Božje kraljestvo« (3 Nefi 11:33). Nadalje, vse, kar ima Oče, bo dano tistim, ki sprejmejo njegove uredbe in spolnjujejo njegove zapovedi (gl. Nauk in zaveze 84:38). Poleg tega je »delavcev malo« (Luka 10:2).

Samo v Cerkvi Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni najdemo moč, polnomočje in možnost, da tak blagoslov ponudimo drugim, bodisi živim ali mrtvim.

Kot je rekel predsednik Nelson: »Vsakokrat, ko naredite nekaj, kar pomaga nekomu – na obeh straneh tančice – da sklene zaveze z Bogom in prejme bistvene krstne in tempeljske zaveze, sodelujete pri zbiranju Izraela. Tako preprosto je.«³

Čeprav pri zbiranju lahko pomagamo na veliko načinov, bi rad spregovoril še posebej o enem: služenju kot redni misijonar. Za številne od vas bo to pomenilo, da boste misijonar oznanjevalec. Za številne druge bo pomenilo, da boste misijonar neoznanjevalec. Vendar svet poskuša mlade s strahom in negotovostjo odvrniti od te nadvse svete odgovornosti.

Mednje nemara sodi to, da doživljamo pandemijo, da pustimo dobro službo, odložimo izobraževanje ali se za nekoga posebej zanimamo v romantičnem pogledu. Vsakdo bo imel svoj niz izzivov. Takšno odvračanje pozornosti se lahko pojavi natanko takrat, ko se podajate na služenje Gospodu, in odločitve, ki se zdijo očitne kasneje, v samem trenutku niso vedno enostavne.

Iz izkušnje poznam nemir v duši take mlade osebe. Ko sem se pripravljal, da grem na misijon, so mi nekatere presenetljive sile poskušale vzeti pogum. Ena je bil moj zobozdravnik. Ko je izvedel, da sem ga obiskal zato, da bom lahko misijonar, me je poskušal odvrniti od služenja. Sanjalo se mi ni, da je moj zobozdravnik proti Cerkvi.

Tudi prekinitev izobraževanja je bila zapletena. Ko sem zaprosil za dvoletno prekinitev svojega univerzitetnega programa, so me obvestili, da to ni mogoče. Če se ne bom vrnil po enem letu, bom izgubil svoje mesto na univerzi. V Braziliji je to pomenilo resno težavo, ker je bil edini kriterij za sprejem v univerzitetni program zelo težek in selektiven izpit.

Po vztrajnem prepričevanju so me neradi obvestili, da bom potem, ko bom odsoten eno leto, lahko zaprosil za izjemo zaradi izredne situacije. Lahko bi mi jo odobrili ali ne. Zgrožen sem bil ob misli, da bi po dveh letih odsotnosti od študija ponovno opravljal tisti težek sprejemni izpit.

Še posebej me je zanimalo tudi neko dekle. Tudi več prijateljev se je zanimalo zanjo. Pomislil sem: »Če grem na misijon, tvegam.«

A Gospod Jezus Kristus je bil moj veliki navdih, naj se ne bojim prihodnosti, ko si mu prizadevam služiti z vsem srcem.

Tudi sam je moral izpolniti poslanstvo. S svojimi besedami je pojasnil: »Kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Janez 6:38) In ali je bilo njegovo poslanstvo lahko? Seveda ne. Njegovo trpljenje, ki je bilo bistveni del njegovega poslanstva, je »povzročilo, da je /…/ celo [on], Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine in krvavel iz vsake pore in trpel tako telesno kot duhovno – in želel [je], da [mu] ne bi bilo treba piti grenke čaše in odstopiti –

vendar slava bodi Očetu in izpil [je] in končal svoje priprave za človeške otroke« (gl. Nauk in zaveze 19:18–19).

Služenje rednega misijona se nam morda zdi težko. Morda zahteva, da se za trenutek odrečemo pomembnim stvarem. Gospod to gotovo ve in bo vselej ob nas.

Pravzaprav Prvo predsedstvo v svojem sporočilu misijonarjem v priročniku Pridigajte moj evangelij obljublja: »Če boste Gospodu služili ponižno in v duhu molitve, vas bo poplačal in obilno blagoslovil.«⁴ Res je, da so vsi Božji otroci tako ali drugače blagoslovljeni, vendar je razlika med tem, ali smo pri služenju Bogu blagoslovljeni ali obilno blagoslovljeni.

Se spomnite izzivov, za katere sem mislil, da se z njimi soočam pred svojim misijonom? Moj zobozdravnik? Našel sem drugega. Moja univerza? Zame so naredili izjemo. Se spomnite tistega dekleta? Poročila se je z enim od mojih dobrih prijateljev.

Vendar me je Bog resnično bogato blagoslovil. In spoznal sem, da Gospodove blagoslove morda prejmemo drugače, kot smo pričakovali. Navsezadnje njegove misli niso naše misli (gl. Izaija 55:8–9).

Med številnimi obilnimi blagoslovi, ki mi jih je dal, ker sem mu služil kot redni misijonar, sta večja vera v Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev ter trdnejše spoznanje in pričevanje o njegovih naukih, tako da me ne zamaje zlahka »vsak veter nauka« (Efežanom 4:14). Ni me več strah poučevanja. Bolj sem sposoben, da se optimistično soočim z izzivi. Z opazovanjem posameznikov in družin, ki sem jih spoznal ali učil kot misijonar, sem spoznal, da veljata Božja nauka, ki pravita, da greh ne prinaša prave sreče in da nam poslušnost Božjim zapovedim pomaga, da uspevamo tako posvetno kot duhovno (gl. Mozija 2:41; Alma 41:10). In sam sem spoznal, da je Bog Bog čudežev (gl. Mormon 9).

Vse to je bilo ključno pri mojih pripravah na življenje odraslega, tudi na možnost zakonske zveze in starševstva, služenja v Cerkvi ter poklicnega življenja in življenja v skupnosti.

Po misijonu mi je moj vse večji pogum, da sem se predstavljal kot zvesti privrženec Jezusa Kristusa in njegove Cerkve v vseh okoliščinah in vsem ljudem, koristil tudi tako, da sem evangelij predstavil čudoviti ženski, ki je postala moja krepostna, modra, zabavna in ljubljena večna družabnica, sonce mojega življenja.

Da, Bog me je bogato blagoslovil, daleč preko tega, kar sem si predstavljal, prav kakor bo vse tiste, ki mu bodo »služili ponižno in v duhu molitve«. Večno sem hvaležen Bogu za njegovo dobroto.

Misijon mi je povsem izoblikoval življenje. Spoznal sem, da je vredno truda, da zaupamo v Boga, da zaupamo v njegovo modrost in milost in v njegove obljube. Navsezadnje je naš Oče in nedvomno nam želi vse najboljše.

Dragi mladi po vsem svetu, prosim vas isto, kot je vse vas prosil predsednik Nelson, »da se priključite Gospodovemu bataljonu mladih, da pomagate zbirati Izrael«. Predsednik Nelson je dejal:

»Nič ne prinaša večjih posledic. Popolnoma nič.

To bi vam moralo pomeniti vse. To je poslanstvo, zaradi katerega ste bili poslani na zemljo.«⁵

V tem času smo se rodili zaradi božanskega namena, zbiranja Izraela. Ko bomo služili kot redni misijonarji, bomo občasno imeli izzive, vendar je Gospod sam naš veliki vzornik in vodnik v takšnih okoliščinah. Razume, kaj pomeni težek misijon. Z njegovo pomočjo lahko delamo težke stvari. Ob nas bo (gl. Nauk in zaveze 84:88) in nas bo zelo blagoslovil, ko mu bomo ponižno služili.

Zaradi vsega tega nisem presenečen, da je Gospod Thomasu B. Marshu in nam vsem rekel: »Povzdigni svoje srce in se raduj, kajti prišla je ura tvojega poslanstva.« V imenu Jezusa Kristusa, amen.