Krona iz trnja, krona zmage

Avgust v Sveti deželi. Okrog nas so se ruševine Kafarnauma lesketale v popoldanski vročini. Biti na tem kraju je bilo vznemirljivo, toda naš vodič in bližnji škržat sta se že nekaj časa oglašala in v mislih sem odtaval drugam.

Naenkrat sem postal pozoren, ko je vodič pokazal na drevo, ki nam je dalo senco, in mimogrede rekel: »Temu pravijo ʻdrevo krone iz trnjaʼ.« Uzrl sem se na ozelenele veje. Kje so trnji? Stegnil sem se in eno vejico nežno potegnil k sebi.

Tam sem med nežnimi listi zagledal trnje. Bili so ozki in zeleni, zelo ostri in dolgi kot palec in si jih zagledal šele, ko si se bolje približal. Toda vsak, kdor bi se v te ozelenele veje zapletel, bi zagotovo občutil bolečino.

Spomnil sem se številnih slik, ki sem jih videl, na katerih Odrešenik stoji pred posmehovanjem sodnikov, oblečen v škrlat in ima krono iz zvite, suhe, trnove trte. Nenadoma me je spreletelo, da je suženj ali vojak verjetno, ko je takšno krono delal, imel prožne zelene veje, kakršne so bile tele na drevesu nad menoj – ne lomljivih suhih vej. Še več pa pove to, da namen krone ni bil le, da bi prizadejala bolečino, temveč da bi vzbudila roganje in zasmehovanje.

V starem svetu so zeleno krono iz listov oziroma venec – navadno iz dišečih lovorovih listov – navadno dali zmagovalcem tekmovanj in bitk. Lovorike so krasile podobe kraljev in cesarjev. Morda je bila kruta krona, ki so jo Odrešeniku zarili v čelo, listnata in zelena v posmehljivem smislu tiste starodavne časti. Gre za predpostavko, ne za stvar nauka. Toda ker sem si jo tako predstavljal, mi to še jasneje prikaže en vidik odkupne daritve: Odrešenik pozna naše bridkosti in nas lahko ozdravi.

Ogrinjalo, s katerim so ga ogrnili, je bilo porogljiv simbol kraljevske časti. Pokrilo je brazgotine in rane zaradi bičanja, ki ga je ravno utrpel. Podobno je listnata krona iz trnja bila videti kot zmagovalčev venec, toda dejansko je prikrila bolečino, ki jo je zadala.

Toliko nas prenaša nevidne bolečine. Hvalnica nas uči, da je v tihem srcu skrita bolečina, ki je oči ne morejo videti (gl. Lord, I Would Follow Thee, Hymns, št. 220). Toda Odrešenik vidi. Zelo dobro pozna notranjo tesnobo. Vse svoje delovanje je živel ob misli na odkupno daritev in vstajenje. Toda tisti, ki jih je učil in blagoslovil in ozdravil, tega niso vedeli. Celo njegovi učenci ne.

Odrešenik vidi preko »ogrinjal« in »kron«, ki naše bridkosti zakrivajo pred drugimi. Ker je utrpel »bolečine in stiske in skušnjave vsake vrste«, ga navdaja milost in ve, kako nas podpirati, ko svoja bremena položimo pred njegove noge (gl. Al 7:11–12). On je balzam, ki lahko ozdravi celo globoke in skrite rane. Krona pa, ki nam jo daje, je resnično krona zmagovalcev.