Moji izvezeni poniji

Imam izvezeno sliko dveh lisastih ponijev, ki sem jo delala približno eno leto. Bila je že skoraj končana, ko sem ugotovila, da sem se zmotila pri barvi enega od ponijev. Ker je bila ta barva pri konjih tudi možna, svoje napake nisem ugotovila, dokler nisem videla, da se ponijeva barva ne ujema z drugimi barvami na platnu.

Bila sem pobita. Za sliko sem porabila toliko časa in misel, da bi morala zavreči toliko šivov napačne barve, se mi je zdela grozna. S solzami v očeh sem odprla koš za smeti in sliko zagnala vanj.

Sedla sem k mizi, kjer imam šivalne potrebščine, in objokovala izgubo svoje lepe slike s poniji ter nadaljevala z drugimi projekti. Toda tega nisem mogla storiti – nisem mogla kar pozabiti projekta, na katerem sem tako trdo delala. Odprla sem koš in tkanino izvlekla. Na hrbtni strani sem poiskala vozel napačne barve in ga previdno odvozlala. Sliko sem obrnila in začela odstranjevati nitko.

Včasih je šlo hitro. Drugič je bilo zelo težko. Nisem vedela, kako naj odstranim, kar sem naredila. Včasih sem nitko morala pristriči pri vsakem šivu. Sin je pripomnil, da se čudi, da sem se lotila takšnega dela, da bi stvar popravila. Saj je šlo navsezadnje le za vezenino.

Ko sem šive odstranjevala, sem začela premišljevati o kesanju in kako težko je bilo popraviti nekatere napake, ki sem jih naredila. Za pravo kesanje je potrebna silna želja, veliko dela in trpljenja, toda vredno je truda.

Ko sem konja izvezla ponovno, me je to opominjalo, da kesanje Jezusovi odkupni daritvi omogoči, da odstrani madež greha iz mojega življenja in mi pomaga začeti znova. Moja »ponija kesanja« visita v mojem domu, blag a živ opomin, da delam, kar je prav, da nikoli ne odneham, ko mi zmanjka moči, in da se vselej spomnim, da bo s kesanjem odkupna daritev plačala razliko.