Ampak tu ni Cerkve

Med potovanjem po Sredozemlju sem se pridno udeleževala cerkvenih sestankov, kjer sem se jih le lahko. V Sevilli v Španiji sem se po pomoč obrnila na hotelskega receptorja, lokalni telefonski imenik in zemljevid mesta, da bi našla krajevno zgradbo za bogoslužje svetih iz poslednjih dni. Zapisala sem si naslov in ime Cerkve v španščini. V soboto zvečer sem molila, da bi vedela, kdaj se sestanki začnejo, in sem močno začutila, da bi morala biti tam do desete zjutraj.

Tik preden sem v nedeljo zjutraj ob pol desetih odšla v cerkev, sem spet molila, da bi zgradbo za bogoslužje našla. Sledila sem zemljevidu in začela hoditi po labirintu ozkih ulic. Bilo je prelepo jutro. Šla sem mimo kavarn in ptičje tržnice z ogromno čivkajočimi ptiči.

Prišla sem do omenjenega naslova, vendar nisem našla ničesar, kar bi kakor koli spominjalo na cerkev. Hodila sem gor in dol po ulici in iskala zaman. Bila sem zmedena in zaskrbljena, ura pa je bila skoraj deset.

Naposled sem molila k nebeškemu Očetu: »Zapovedal si mi, naj grem v cerkev in jaz sem tu, ampak tu ni cerkve.«

Ravno v tistem se je izza vogala prikazal urejen moški v obleki. Bil je videti kot član Cerkve in začutila sem, da ga moram ustaviti. Nekoliko oklevajoče sem mu povedala, da iščem cerkev. Rekel je nekaj, česar nisem razumela, in je bil videti začuden. Odprl je kovček in zagledala sem dve v usnje vezani knjigi, ki sta bili videti kot sveti spisi. Podala sem mu listič, na katerem je pisalo: »La Iglesia de Jesucristo« (Cerkev Jezusa Kristusa). Nasmehnil se je in pokazal v smeri, od koder sem prišla, nakar sva skupaj hodila do cerkve. Zgradba je bila na drugem naslovu, le nekaj minut stran in jo je bilo zlahka zgrešiti, če nisi vedel, da je tam. Stala je na majhnem trgu za velikimi vrati.

V zgradbi za bogoslužje sem kmalu izvedela, da je človek, ki mi je pomagal, nihče drug kot škof tistega oddelka in da se sestanki začenjajo ob pol enajstih. Prišla sem dovolj zgodaj.

Med oddelčnim sestankom za post in pričevanja sem čutila, da moram pričevati. Misijonarka je moje besede prevajala iz angleščine v španščino, jaz pa sem pričevala in opisala, kako je Gospod priskrbel način, da sem prišla v cerkev. Nato je pričeval škof in pojasnil, da je tisto jutro moral parkirati precej stran, zato je prišel kasneje kot navadno. Ko me je zagledal, se mu je zdelo, da sem videti kot članica Cerkve, zato se je ustavil, da bi mi pomagal. Nato je govoril o članih, ki so duhovno izgubljeni, in rekel, da jim moramo pomagati najti Cerkev.

Z leti so moji spomini o znamenitostih Seville obledeli, moj spomin na to, kako sem tam našla cerkev, pa niso. Ta spomin mi pričuje o tem, kako močno nas ima Oče v nebesih rad in da lahko vidim njegovo roko v svojem življenju, če si le prizadevam za vse stvari, ki so v moje dobro (gl. Rim 8:28).