2011
Rebecca Swain Williams: »Stanovitni in neomajni«
april 2011


Rebecca Swain Williams: Stanovitni in neomajni

Kljub temu, da so bili pri njej doma proti Cerkvi, je ta, ena prvih spreobrnjenk, ostala zvesta in predana delu.

Junija 1834 je mlada mamica, ki se je soočala s tem, da jo bo oče razdedinil, napisala pogumno in ganljivo pismo, v katerem je spregovorila o svojem prepričanju glede obnove. Čeprav je Rebecca Swain Williams morala vedeti, da je le malo možnosti, da se bo premislil, je bila navzlic pretečim posledicam odločna. Svojemu očetu Isaacu je izjavila, da Mormonova knjiga izpričuje resnico in da je Cerkev prava, prav kakor je opisal prerok Joseph Smith, in da je tri priče slišala »na javnem zborovanju izjaviti, da so videli angela, ki je prišel iz nebes in [prinesel] plošče ter jih položil pred njihove oči«1.

Rebeccino pričevanje ni ganljivo zgolj zaradi moči, ki jo ponazarja, temveč tudi zaradi njenega neomajnega pričevanja in neupogljive volje. Rebecca ni nikoli dopustila, da bi njena vera omahovala, navzlic temu, da se ji je oče odrekel, in dejstva, da je bil njen mož Frederic G. Williams nekaj časa Cerkvi nenaklonjen. Rebecca neutrudna in nepopustljiva ostaja danes naš vzor tega, kako lahko ostanemo trdni in stanovitni navzlic največjim življenjskim izzivom, čeprav nemara tisti, ki so nam najbližje, našo vero zavržejo in nas zavračajo.

Spreobrnitev v Cerkev

Rebecca Swain se je rodila v Pensilvaniji v ZDA leta 1798 kot najmlajša od desetih otrok.2 Ko je imela približno devet let, se je z družino preselila v Niagaro blizu Združenih držav – ob kanadski meji. Bili so dovolj blizu niagarske utrdbe, da so lahko slišali topovsko streljanje, ko je bila trdnjava med vojno leta 1812 napadena. Rebecca je svojo neustrašnost pokazala že kot dekle. Ko je nekoč sama hodila skozi gozd, se je na poti iz oči v oči srečala z medvedom. Ker je imela v roki dežnik, ga je večkrat odprla in zaprla naravnost pred medvedovim obrazom, dokler ni zbežal.3

Ko je bila Rebecca stara sedemnajst let, je šla čez jezero Ontario na obisk k sestri v Detroitu. Na potovanju je srečala visokega, temnookega krmarja ladje, Fredericka Grangerja Williamsa. Med njunimi pogostimi srečanji se je prijateljstvo hitro prelevilo v ljubezen in sta se konec leta 1815 poročila. Williamsovi so se selili po obsežnem zahodnem rezervatu v Ohiu v ZDA, dokler se naposled niso leta 1828 ustalili v Kirtlandu. Njen mož je imel zdravstveno ordinacijo in je bil zaradi svojih spretnosti dobro poznan, Rebecca pa se je usposobila, da mu je pri delu pomagala. Imela sta štiri otroke.

Jeseni 1830 so v Kirtland prišli prvi mormonski misijonarji. Rebecca jim je z zanimanjem prisluhnila in se udeleževala vseh misijonarskih sestankov; pripeljala je celo svoje otroke. Fredick je prihajal tako pogosto, kakor mu je dopuščalo delo v ordinaciji. Skupaj sta preučevala, se pogovarjala in se učila, toda Frederick ni bil tako predan. Medtem je Rebecca postala prepričana o resnici evangelija.

Družinski biograf je Rebecco kasneje opisal kot nekakšno Evo v edenskem vrtu: bila je »prva, ki je videla potrebo« po tem, da bi sklenila polnopravno članstvo v evangelijski zavezi.4 Krstila se je oktobra 1830.

Frederick je še vedno okleval. Včasih je hotel iz Cerkve oditi, vendar na koncu ni mogel, ker je čutil, da ga ta sveta, nova knjiga svetih spisov: Mormonova knjiga, priteguje k sebi. Ko je Duh v njem deloval, je spoznal resnico evangelija in Rebeccinemu vzoru sledil tako, da se je krstil.

Predano služenje

Ker je Cerkev hitro postala središče življenja Fredericka in Rebecce, je takoj vplivala na njuno družino. Fredericka so po krstu in potrditvi posvetili za starešino. Že naslednji dan je navdušeno sprejel nalogo, da v nekaj tednih z Oliverjem Cowderyjem odide na služenje misijona. Pričakovala sta, da bo misijon trajal tri tedne; v resnici je postal desetmesečno potovanje v Misuri. Njegova dolga odsotnost od doma je bila prva od veliko takšnih obdobij za Rebecco. Zaradi Frederickovih misijonarskih prizadevanj in njegovega poklica v Prvem predsedstvu je bil pogosto zdoma. Rebecca je podobno kot veliko mormonskih žensk dolge mesece preživela tako, da je skrbela za dom in otroke vzgajala brez pomoči moža.

Rebecca je navzlic delu ostala zvesta in voljno služila. Prerok Joseph Smith se je z družino nekaj časa nastanil v domu Williamsovih, ko so se Smithovi prvič preselili v Kirtland. Rebeccca se je izkazala za zvesto preroku in njegovi družini, ko je zanje skrbela v času njihovih preizkušenj. Nekoč je prišla drhal in obkolila dom, ko so iskali Josepha. Rebecca je Josepha preoblekla v svojo čepico in plašč. Joseph je odšel iz hiše in varno šel skozi množico.

Marca 1832 je Rebecca preroku ponovno nudila neprecenljivo pomoč, ko je drhal planila na kmetijo Johna Johnsona v Hiramu v Ohiu ter surovo napadla Josepha Smitha in Sidneyja Rigdona. Potem ko je drhal Sidneyja pretepla do nezavesti in ko so Josephu poskusili po grlu spraviti strup, so preroka namazali s katranom in ga posuli s perjem. Ko je Emma Smith zagledala svojega moža, je mislila, da je katran kri, in se je onesvestila.5 Rebecca in Frederick sta tisto noč odstranjevala katran z Josephovega krvavečega in ranjenega telesa ter skrbela za Smithove otroke. Njuna pomoč je prišla še kako prav, saj je Joseph dobil moč, da je naslednje jutro pridigal.

Prepričljivo oznanjanje evangelija

Eno od Rebeccinih največjih upov je bilo, da bi njena družina, zlasti njen oče, sprejela obnovljeni evangelij in radostne blagoslove vere. Prav kakor Lehi je okusila Božjo ljubezen in jo hotela dati tistim, ki so ji bili najbližje (gl. 1 Ne 8:12). Rebecca je s to mislijo goreče pisala svoji družini o svoji spreobrnitvi in pričevanju ter veliki radosti, ki jo je občutila kot članica Cerkve.

Vendar je Rebeccina spreobrnitev očeta razjezila. V svojem jedrnatem odgovoru je zahteval, da Cerkev zapusti. Toda Rebecce se ni dalo omajati. Odgovorila je, kakor opisuje družinski zgodovinar, da »je bolj kot kdaj prej trdna v svojem prepričanju glede resnice mormonskih naukov«, in vključila svoje močno pričevanje.6 Na njeno žalost to pismo ni obrodilo rezultatov, kakor je upala. Oče ji je zagrozil, da jo bo razdedinil, in se zaklel, da bo prekinil vsak stik z njo, če Cerkve ne bo zapustila.

Rebecca še vedno ni podlegla in je nadaljevala s svojimi prizadevanji da bi mu govorila o evangeliju. Leta 1834 je očetu napisala novo pismo – edino, ki se je ohranilo – v katerem je razkrila globino svoje vere in bolečino, ki jo je čutila, ker ni hotel sprejeti ničesar v zvezi z mormoni.

Njen oče je bral poročila v časopisju, ki so Cerkev napadala, zlasti v zvezi z Mormonovo knjigo in pričevanjem treh prič, in na podlagi teh poročil Rebecco poskušal od tega odvrniti.

»Boli me, ko slišim, da se v mislih tako razburjaš zaradi Mormonove knjige,« je napisala. Ko je Rebecca navajala odlomke iz Mormonove knjige in iz novih razodetij Josepha Smitha, je pričevala o Mormonovi knjigi. Pojasnila je tudi, da knjiga prerokuje o tem, da bodo izbrane tri priče, ki bodo pričevale o njej. V dokaz je navedla starodavnega preroka Etra, ki je rekel, da bo »z usti treh prič« resnica knjige potrjena (Etr 5:4).7

Rebecca je nato opisala, kako je sama videla tri priče – Davida Whitmerja, Martina Harrisa in Oliverja Cowderyja – in jih slišala pričevati, da so videli angela in zlate plošče. Potem ko je branila njihova pričevanja in značaj, je očeta rotila, naj se o delu bolj pozanima. Kajti, je pisala očetu, če bi »z materjo poznala okoliščine, kakor jih mi, v zvezi s tem delom, sem prepričana, da bi tudi vidva verjela«8.

Ko je Rebecca ponovila Moronijevo obljubo na koncu Mormonove knjige, je svojo družino prosila, naj prosijo Boga, naj jih v mislih razsvetli o resnici. Nakar je prosila, če lahko pošlje misijonarja, ki je »zmožen učiti evangelij, kakršen je v Jezusu«, da bi jim še bolj pomagala.9 Na koncu oče ni več hotel slišati zanjo.

Celo njena pisma bratu Johnu – s katerim sta si bila z Rebecco zlasti blizu – so se vrnila neodprta. John je na hrbtno stran enega od vrnjenih pisem napisal: »Oče mi prepoveduje brati tvoja pisma ali ti pisati. Zbogom in naj te Bog vselej blagoslavlja! Tvoj brat, John.«10

Toda Rebeccina misijonarska prizadevanja so bila uspešna pri njeni najstarejši sestri Sarah Swain Clark. Sarah se je Cerkvi pridružila v Michiganu leta 1832. Cerkvi so se pridružile tudi Sarahine hčerke in so bile zveste vse življenje.

Zvestoba do konca

Rebeka je očeta navzlic strtemu srcu in bolečini, ki jo je čutila zaradi njegovih odločitev, vseeno imela rada. Pisala je: »V srcu žalujem zaradi svojih sorodnikov v mesu. […] Molim h Gospodu, da te bo potolažil na tvoj zadnji dan s svojim Svetim Duhom in da bodo to tvoji najboljši dnevi. […] Upam, da se boš v duhu pomiril glede tega dela. Bodi prepričan, da smo v tej stvari trdni, ker vemo, da je na čelu Gospod.«11

Ne le, da se je Rebecca morala sprijazniti z očetovo nevero, temveč tudi s težavami glede tega, kako je bil veri predan njen mož. Leta 1837 in 1838 je njen mož Frederick, takrat član Prvega predsedstva, nenehno prihajal v navskrižje z drugimi cerkvenimi voditelji. Za nekaj časa je iz Cerkve celo odšel in je bil izobčen. Vendar je Frederick nedolgo po tistem postal ponižen, se ponovno pridružil Cerkvi in umrl kot polnopravni član. Nimamo zapisa, kaj je tisti čas doživljala Rebecca, vendar svoje pripadnosti svetim ni obžalovala in je ostala predana.

Ko so govorice o Frederickovem odpadu dosegle Rebeccinega očeta v New Yorku, je Isaac upal, da se bo tudi ona odrekla veri. Toda Rebecca mu je poslala pismo, ki je izpričevalo njeno nenehno zvestobo. Ko je Isaac njen odgovor prebral, je počasi zmajal z glavo in rekel: »Niti ene besede kesanja.«12

Rebecca je še naprej trdno branila Josepha Smitha in obnovljeno Cerkev. In navzlic žrtvam, ki so bile posledica tega, da se je odločila za Cerkev in ne za očeta, ga je še vedno spoštovala. Cenila je, kar jo je naučil in izrazila svojo ljubezen do njega in hvaležnost. Pismo, ki ga je napisala leta 1834, je zaključila z navedbo, da se bo »vselej spominjala poduka, […] ki sem ga prejela od svojega ljubljenega očeta«13.

Leta 1839 je Rebeccin oče umrl. Le tri leta kasneje je izgubila moža. Rebecca je navzlic tem bolečim izkušnjam v svoji veri in pogumu vztrajala. Ko so se sveti z vozovi selili v Utah, je potovala z družino svojega sina Ezre in vodila svojo skupino. Kasneje je skrbela za kmetijo na Mill Creeku. Ko je bil v Salt Laku končan Tabernakelj in se je svete prosilo, naj podarijo, kar lahko, je podarila set žlic, ki naj bi jih uporabili za izdelavo pladnjev za zakramentno mizo. In naposled se je leta 1860, čeprav je bila zelo slabotna, ko je predsednik Brigham Young njeno družino poklical, naj se nastani v oddaljeni dolini Cache v Utahu, voljno še enkrat preselila – vodila je svojo skupino.

Rebecca je umrla v Smithfieldu v Utahu 25. septembra 1861. Ostala je zvesta svojim prepričanjem, svojemu spoznanju resnice in temu, kar je doživela. Ostala je »stanovitna in neomajna« do konca (gl. Moz 5:15).

Opombe

  1. Rebecca Swain Williams piše Isaacu Fischerju Swainu, 4. junij 1834, Church History Library, Salt Lake City.

  2. Biografske podatke je posredovala Nancy Clement Williams, Meet Dr. Frederick Granger Williams […] and His Wife Rebecca Swain Williams: Read Their True Story in the First Introduction – after 100 Years, 1951; Frederick G. Williams, Frederick Granger Williams of the First Presidency of the Church , BYU Studies, 12. knjiga, št. 3, 1972, str. 243–261.

  3. Williams, Meet Dr. Frederick Granger Williams, str. 5.

  4. Williams, Meet Dr. Frederick Granger Williams, str. 55.

  5. History of the Church, 1:263.

  6. Williams, Meet Dr. Frederick Granger Williams, str. 63.

  7. Gl. tudi pismo Rebecce Williams iz dne 4. junija 1834.

  8. Pismo Rebecce Williams iz dne 4. junija 1834.

  9. Pismo Rebecce Williams iz dne 4. junija 1834.

  10. In Williams, Meet Dr. Frederick Granger Williams, str. 63.

  11. Pismo Rebecce Williams iz dne 4. junija 1834.

  12. Pismo George Swain, 17. mar. 1839, tiposkript, Church History Library, Salt Lake City.

  13. Pismo Rebecce Williams iz dne 4. junija 1834.

Ilustracije: Richard Hull