Priročnik za usposabljanje poudarja delo odreševanja

Ker se je sestanek imenoval »druga priložnost, zato da odkrijemo, kako priročnik uporabljati učinkoviteje«, je predsednik Eyring voditelje spodbudil, naj razvijejo svojo zmožnost, da bodo prejemali razodetja.

»Samo z Duhom boste vedeli, kako to, kar berete v priročniku, udejanjati,« je dejal. […] Nemara se vam bo zdelo nepraktično, da bi pričakovali ali celo upali, da boste prejeli vrsto razodetij, ki jih potrebujete pri vsakdanjem služenju. Ne bo se zgodilo brez vere in trdega dela, je pa možno.«

Predsednik Eyring je obljubil, da bo Gospod voditeljem tako, kakor delajo in molijo, da bi »razumeli in sledili besedam življenja«, ki so jim dane, pomagal, da bodo lahko služili in vodili preko svojih moči.

»Priročnik je doktrinaren,« je dejal starešina Oaks, »in je krajši od prejšnjega priročnika, ker se pri veliko témah vzdrži navajanja pravil ali dajanja navodil. Namesto tega daje načela, ki jih navdihnjeni voditelji lahko udejanjajo […] glede na svoje krajevne okoliščine.«

Starešina Bednar in starešina Christofferson sta voditelje posvarila pred tem, da bi preskočili uvodna poglavja Priročnika 2, da bi prešli do pravil v naslednjih poglavjih. Uvodna poglavja polagajo doktrinarni temelj za razumevanje in udejanjanje načel in pravil, ki sledijo.

Starešina Bednar je dejal, da je to, da so knjige »osnovane na načelih z manj navedenimi primeri, duhovno veliko zahtevnejše in strožje za vse nas«.

»Od zadev nauka, zavez in pravil, ki sta jih postavila Prvo predsedstvo ter dvanajsterih, se v priročniku ne oddaljujemo,« je dejal starešina Nelson. »Prilagajanje pa se dopušča pri nekaterih drugih dejavnostih, da bi se bolj prilagodili krajevnim okoliščinam.«

Glede na starešino Porterja je bilo vključeno sedemnajsto poglavje »Uniformity in Adaptation«, da bi krajevnim voditeljem pomagali slediti Duhu in določiti, kdaj je primerno določane programe prilagoditi. Poglavje pojasnjuje, kaj se ne sme spremeniti, in da je pet pogojev, pod katerimi do prilagoditev lahko pride: družinske okoliščine, omejen prevoz in komunikacija, majhni zbori oziroma razredi, nezadostno število voditeljev in varnostni pogoji.

»Primerne prilagoditve Cerkve ne slabijo, temveč jo krepijo,« je dejal starešina Porter v nagovoru, ki ga je prebral starešina W. Craig Zwick od sedemdeseterih. Pri navdihnjenih prilagoditvah krajevni voditelji ne bi smeli čutiti, da so se zadovoljili z manj od idealnega. »Vsaka cerkvena enota ima dostop do naukov, uredb, duhovniške moči in darov Duha, kar je potrebno za odrešenje in povzdignjenje Božjih otrok,« je napisal starešina Porter.

Spremembe, do katerih je prišlo v vsem Priročniku 2, so namenjene zato, da bi se delo odreševanja nadaljevalo. Predsednik Eyring je dejal: »Priročnik bo postal vaš zaklad, ko ga boste uporabljali, da boste druge vodili, da se bodo odločili za pot v večno življenje. To je njegov namen.«

Peto poglavju z naslovom »The Work of Salvation in the Ward and Stake« zlasti združuje vrsto tem, ki so bile prej obravnavane ločeno, vključno s članskim misijonarskim delom, ohranitvijo spreobrnjencev, povrnitvijo članov, tempeljskim delom in delom na družinski zgodovini ter poučevanjem evangelija.

»Pavel je rekel, da bodo v tem razdobju polnosti časov vse stvari zbrane v enem Kristusu,« je dejal starešina Bednar (gl. Ef 1:10). »Delo je eno samo.«

Na primer, to, kar so nekateri prej razumeli kot različna poslanstva Cerkve, je »isto delo na različnih področjih«, je dejal. Misijonarsko delo razglaša evangelij in ljudem kliče, naj sprejmejo svete uredbe in sklenejo zaveze. Izpopolnjevanje svetih – vključno z ohranjanjem članstva, dejavnostjo in poučevanjem – je delo, pri katerem ljudi prosimo, naj spoštujejo uredbe in zaveze. Odreševanje mrtvih preko družinske zgodovine in tempeljskega dela nudi priložnost, da prejmemo uredbe in sklenemo zaveze za tiste, ki so umrli.

Starešina Holland je dejal, da je zaradi sprememb v priročniku v glavnem prišlo do tega, da so voditelji zborov in pomožnih organizacij v oddelčnih svètih razumeli, da tam niso zgolj zato, da bi premišljevali o svojih članih zbora in pomožnih organizacij, temveč da imajo skupno odgovornost do duhovne blaginje vseh članov.

Starešina Cook je pojasnil, kako so nekatere spremembe glede Priročnika 2 pripomogle k delu odreševanja.

Poudaril je pomembnost škofov in oddelčnih svètov, da poskrbijo za gmotne potrebe, ker sedaj ni več sestankov za gmotne potrebe. Pojasnil je vse večjo vlogo pri tem, da se voditelji Melkizedekovega duhovništva posvetujejo s člani zbora. Nadalje je pojasnil spremembe, ki očetom, ki niso v celoti tempeljsko vredni, v določenih okoliščinah dovoljujejo sodelovanje pri uredbah in blagoslovih družinskih članov.

»Naše bistvo ni, da izvajamo programe oziroma vodimo neko organizacijo,« je dejal starešina Bednar. »To je potrebno, ni pa zadosti. To je delo odreševanja. In ko začnemo premišljevati o uredbah in zavezah, potem duhovniški voditelji pravilno vprašajo, kaj je naslednja uredba, ki jo posameznik oziroma ta družina v življenju potrebuje, in kako jim lahko pri tej pripravi pomagamo?«

Starešina Scott je izrazil zaskrbljenost, da ponekod voditelji zamudijo priložnosti, da bi vključili ženske, ko se sami posvetujejo. »Če se [ženske] lahko spodbudi, da svobodno lahko sodelujejo na oddelčnih posvetovalnih sestankih, so njihove zamisli vedno v pomoč in navdih,« je dejal.

»Voditelji lahko spodbujajo sodelovanje tako, da sestre pokličejo po imenu in jim izrazijo hvaležnost za njihovo mnenje ter izrečene predloge,« je pojasnil starešina Scott.

»Dodatni blagoslov, ki so ga deležni v domu duhovniških voditeljev,« ki sledijo tem navodilom, je, da »ti možje lahko bolj cenijo sveto vlogo svoje žene v lastnem domu,« je dodal.

Učil je o pomembnosti tega, da si med člani svèta prizadevamo za soglasnost. Ko se slednje občuti, to voditelj lahko prepozna in predlaga glasovanje. V primerih, ko člani morda niso sklepčni, naj voditelji prosijo za nasvet vsakega člana oddelčnega svèta, se mu zahvalijo za podano mnenje, se odločijo in prosijo člane svèta za zedinjeno podporo pri tej odločitvi. Starešina Scott poudarja pomembnost zaupnosti glede zadev na oddelčnih svètih.

Starešina je usposabljanje zaključil tako, da je izrazil tri želje: ta poenostavitev bo omogočila, da bodo čas in viri članov uporabljeni učinkoviteje, da bo duhovniška moč rasla v vsakem duhovniku, da bo slednji blagoslovil vsakega posameznika v Cerkvi in da bo vsak član občutil večji smisel predanosti in vloge učenca.