Njegovo trpljenje lajša naše

Kot sestra na oddelku za novorojenčke skrbim za bolne, včasih zelo majhne dojenčke. Neke noči so me dodelili majhnemu dečku, ki se je rodil sedemnajst tednov prezgodaj in je tehtal le malo več kot pol kilograma. Njegove ročice so bile drobcene, njegove nožice so bile debele približno kot moj prst, njegova stopala pa kot moj palec. Ker je imel hude težave z dihanjem, zdravniki niso pričakovali, da bo preživel noč.

Ko se novorojenček bori za življenje, oddelek zajame pritajena tišina. Vsi smo bolj pod stresom, zlasti dojenčkova sestra, in nocoj sem bila to jaz. Njegova starša sta bila pri njem večino dne, vendar sta bila izčrpana. Njegova mama se je vrnila v sobo po nekaj tako potrebnega počitka.

V dojenčkovi sobi je bil inkubator, zasloni, ventilator in štiri črpalke, kar ga je ohranjalo pri življenju. Ker je bil tako bolan in je potreboval intenzivno nego, mi tisto noč niso dodelili nobenega drugega bolnika. Vso noč sem bila ob njem, skrbela za zdravila, spremljala zaslone, zdravstvene postopke in teste.

Ponoči sem si poskusila predstavljati, kako bi se počutila, če bi bila njegova mama. Bolečina bi bila neznosna.

Nežno sem mu umila obraz, se dotaknila njegovih drobnih ročic in nožic, ga previdno previla in ga položila v novo, mehko odejico. Spraševala sem se, kaj bi še lahko naredila za svojega malega bolnika. Kaj bi naredila njegova mama? Kaj bi želel nebeški Oče, da naredim?

Ta dragocena, nedolžna, mala dušica se bo kmalu vrnila k svojemu Očetu v nebesih. Spraševala sem se, ali ga je strah. Pomislila sem na svoje otroke. Ko so bili majhni in prestrašeni, sem jim pela. Najraje so imeli pesem Božji sem otrok. S težavo sem zadrževala solze in dojenčku pela.

Kot sestra sem gledala cevke in kri, štela dvigovanje in spuščanje dojenčkovih prsi, poslušala utripanje njegovega srca in opazovala številke na zaslonih. Kot sveta iz poslednjih dni sem videla celestialnega duha in se spraševala o načrtu odrešitve.

Ko se je noč odvijala dalje, se je njegovo zdravje slabšalo. Naposled je zapadel v stanje, zaradi katerega je v pljučih začel krvaveti.

Zjutraj je moj mali bolnik tiho zdrsnil skozi tančico. Odšel je iz materinih rok domov »k tistemu Bogu, ki [mu] je dal življenje« (Al 40:11).

Tisto noč sem se bolj zbližala z Odrešenikom in nebeškim Očetom. Bolj sem razumela Gospodovo ljubezen do vsega človeštva – in njegovo ljubezen do mene. Spomnila sem se, bila sem celo presenečena, globine ljubezni, ki sem jo čutila do njega. In čutila sem željo, da bi bila bolj prijazna, bolj blaga, bolj odpuščajoča, bolj sočutna – bolj kot on – vsak dan in vsak srčni utrip posebej.