Plovba resnice po Marshallovih otokih

Hirobo Obeketang udobno sedi na kavču in se smehlja. Z ženo sta pravkar končala družinski večer s svojimi štirimi otroki in sestrama misijonarkama. Misijonarkama sta za večerjo prav tako postregla z ribami, ki so imele oči in repe – kar je tradicija na Majuru, glavnem marshallskem otoku. Ko Hirobo opisuje svoje življenje, pove, kako hvaležen je za Cerkev, evangelij in svojo družino, zlasti ženo.

Sedaj je junij 2009. Prejšnji dan je bil na Marshallovih otokih ustanovljen kol s sedežem v Majuru in Hirobo je bil poklican, da služi kot prvi kolski izvršni tajnik. Hirobo je, kakor ga opisuje predsednik Arlington Tibon, »zelo, zelo močan«, eden od zvestih voditeljev otoka.

Toda Hirobo je prvi, ki poudari, da do nedavnega temu ni bilo tako. Pravzaprav pravi, da je njegova žena tista, ki je močna – zaradi katere se je njegovo življenje spremenilo. Pojasni: »Krstil sem se, ko mi je bilo osem let, toda ko sem bil star šestnajst let, sem postal manj dejaven.«

Nekaj let kasneje sta z Lindo začela živeti skupaj, čeprav nista bila poročena. Linda ni bila članica Cerkve. Leta 2000 se je, kmalu po tem, ko je ugotovila, da je bil Hirobo krščen, ko je bil otrok, začela zanimati za Cerkev in se začela sestajati s sestrama misijonarkama.

»Dve leti je preučevala in se odločila, da se želi krstiti,« se spominja Hirobo. »Najprej bi se morala poročiti, toda to me ni zanimalo. Bil sem zmeden; skušnjave sveta so me zares imele v rokah. Nisem razumel pomembnosti družine in v resnici mi ni bilo mar oziroma nisem poslušal nikogar.«

Čeprav Linda ni bila krščena, je otroke vzgajala v Cerkvi. Vsako leto je Hiroba prosila, naj se poroči z njo, da se bo lahko krstila; vsakič je rekel ne. Z leti sta se krstili dve njuni hčeri, toda Hirobo na krst ni prišel.

Potem je leta 2006 zaradi božjastnega napada in visoke vročine umrl njun devetletni sin Takao. Na pogreb je prišlo okrog tristo članov iz okrožja Majuro, da bi družini izkazali podporo.

»Ta podpora mi je zares veliko pomenila,« pravi Hirobo. »Začel sem premišljevati, da mi Bog verjetno nekaj govori.«

Začel je premišljevati, kako je on tisti vzrok, da se njegova žena ne more krstiti, čeprav je član Cerkve. »Postajala je vse močnejša. Res me je navdihovala,« se spominja.

»Zato sem se usedel in premišljeval, da sem na polovici svojega življenja. Vprašal sem se: ʻAli bom še naprej delal, kar delam? Ali imam možnost, da v drugi polovici svojega življenja delam za Boga?ʼ Začel sem moliti in premišljevati, da bi se vrnil v Cerkev, da bi začel delati za Boga.«

Hirobo je začel preučevati z misijonarji in se ponovno učiti nauka. Predsednik Nelson Bleak iz misijona na Marshallovih otokih s sedežem v Majuru je postal njegov prijatelj, kakor tudi drugi člani, vključno s predsednikom okrožja, Arlingtonom Tibonom. Naposled se je Hirobo odločil, da se bo vrnil, in naslednje, kar je vedel, je bilo, da se ni udeleževal le zakramentnega sestanka, temveč tudi Nedeljske šole in sestanka Duhovništva. Hirobo se je naposled odločil.

»Ko sem se vrnil, sem rekel: ʻTo je to. To je tisto, kar bom naredil.ʼ In mi je popolnoma spremenilo življenje.«

Hirobo in Linda sta se poročila 30. avgusta 2008. Kmalu je prejel Aronovo duhovništvo in krstil ženo. Hirobo je dva meseca kasneje prejel Melkizedekovo duhovništvo in so ga poklicali za okrožnega izvršnega tajnika.

Hirobo pogleda ženo in se nasmehne. »Ni mogla verjeti, da sem bil jaz tisti, ki jo je krstil,« pravi. »Predstavljajte si – čakati je morala osem let, od leta 2000 do leta 2008. Čudovita je.«

Včasih naš vodič, kakor pomorščak, tesno sodeluje z nami, ko nas uči, kar moramo vedeti, zato da bomo uspešno usmerjali svoje življenje. V veliko primerih pomorščak to izvede tako, da daje zgled, ki naj bi mu mi sledili. Tak primer je bil oče Patricie Horiuchi, po imenu Frank.

Ko je Frank srečal misijonarje, jih je začel redno vabiti na kosilo. Kmalu je poslušal lekcije. Toda nihče v njegovi družini ni hotel nič imeti s Cerkvijo. »Ko smo videli, da prihajata misijonarja,« pravi Patricija, »smo vsi pobegnili – jaz in moji mlajši bratje in sestre«.

Nato je Franka julija 2007 krstil predsednik misijona, Neldon Bleak. To je bil za Patricijo in njene brate in sestre prelomni trenutek.

»Videla sem, kako se je oče začel spreminjati,« pravi. »Vedela sem, da bi se lahko, če se je evangelij lahko v srcu dotaknil mojega očeta, tudi mene in mi spremenil življenje. Zato sem se odločila, da bom s sestrama misijonarkama začela preučevati, in dali sta mi izziv, naj preučujem Mormonovo knjigo in Sveto pismo. Z bratom sva se pred tem sprla in mu še nisem odpustila. Nato sem v svetih spisih prebrala, da bo, če bomo mi odpustili drugim, Bog odpustil nam.« (gl. 3 Ne 13:14–15)

Patricija je spoznala, da mora bratu odpustiti, če hoče, da se bo njeno življenje začelo spreminjati, da bo čista in bo prejela mir. In tako je to storila.

»Potem ko sem odvrgla slabe navade in se spremenila v novega človeka, ki spolnjuje zapovedi, sem bila tako navdušena. Vedela sem, da se moram krstiti, da bom lahko v pravi Cerkvi,« pripoveduje. »Cerkev me je postavila na prave tire. Ločila me je od slabih vplivov. Učila me je spoštovati starše, ostati v šoli in na pravi poti.«

Lydia Kaminaga se je tako kot Hirobo Obeketang rodila v Cerkvi, vendar je v najstniških letih postala manj dejavna. Toda zgodba o njeni vrnitvi je neverjetna kakor tudi izjemna.

Lydia in njen mož, Kaminaga Kaminaga, sta oba odraščala v Cerkvi. »Nikdar nisem imel nobenega dvoma o naukih Cerkve,« pravi Kaminaga. »Vedno sem verjel vanje.«

Toda pri Lydii se je življenje odvrtelo drugače. Ko je bila v sedmem razredu, nam pove, »sem bila edina mormonka na šoli in sem se čutila izločena. Počela sem to, kar so počeli moji prijatelji. Postavila sem napačne prioritete.«

Starši so Lydio poslali v Provo v Utah v ZDA, kjer je živela pri družini, in upali, da bo njihov vpliv Lydio navdihnil, da bo živela po evangeliju. Čeprav se je naučila stvari, ki so ji kasneje v življenju pomagale, je takrat cerkvene dejavnosti niso zanimale.

Lydia se je januarja 2002 preselila nazaj na Marshallove otoke, le mesec po tistem, ko se je Kaminaga vrnil z misijona na Japonskem. Kmalu po tem sta se spoznala. Čeprav Lydia ni živela po cerkvenih merilih, je Kaminaga še naprej prihajal k njej domov pod pretvezo, da je prišel na obisk k njenemu nečaku, Garyju Zackiousu.

Kaminaga se je slednjič odločil, da bo z njenimi starši govoril o tem, da bi šel na zmenek – na zdrave, poštene dejavnosti – z Lydio. Čeprav sta ga sprva poskusila od tega odvrniti, Kaminaga pravi, da jima je »naposled rekel: ʻŠe vedno je možno, da se spremeni.ʼ Ko sem to rekel, se je celotno vzdušje v sobi spremenilo. Njen oče je vzkliknil in rekel: ʻVedno sem si želel, da bi se vrnila v Cerkev. Lahko poskusiš.ʼ«

Lydia Kaminage sprva ni jemala resno. Navsezadnje je bil pošten, bivši misijonar, ona pa ni bila dejavna.

»Toda videl je nekaj, česar jaz nisem videla,« pojasnjuje Lydia. Ker z nikomer ni hodila na zmenke, je privolila, da bo šla z njim. »Pripeljal me je nazaj. Ker sem bila njegovo dekle, sem morala postaviti merila. Spomnil me je na zaveze, ki sem jih sklenila ob krstu. Spomnil me je na vse stvari, ki sem jih resnično zelo pogrešala, kakor je branje svetih spisov in družinski večer. S Kaminago sva se skupaj lotila dobrodelnih projektov. Brala sva Mormonovo knjigo. Hodila sva na ognjišča. Pokazal mi je, kako lahko živim drugače. Ko sem šla v cerkev, nisem šla samo na zakramentni sestanek, ampak tudi v Nedeljsko šolo in v Društvo za pomoč.«

Ko sta skupaj preživljala čas na zmenkih, ki so bili zdravi in povzdigujoči, se je Lydiino življenje začelo spreminjati in njeno pričevanje je raslo. Vendar je še vseeno morala določene stvari počistiti.

»Težko se je bilo vrniti,« priznava. »Kesanje ni láhko, vendar imam zares močno pričevanje o kesanju. V veliko pogledih so bili najini zmenki namenjeni temu, da bi se bolje spoznala in da bi se jaz vrnila v Cerkev, da bi stvari videla drugače.«

»Gre za odnose,« dodaja Kaminaga.

Lydia in Kaminaga sta se poročila 28. novembra 2002. Leto kasneje sta se pečatila v havajskem Templju Laie in na Havajih hodila na Univerzo Brigahama Younga. Sedaj s svojimi tremi otroki živita na Marshallovih otokih. Lydia služi kot oddelčna učiteljica v Nedeljski šoli za mladeniče in mladenke, Kaminaga pa služi kot predsednik Mladeničev.

Hirobo, Patricia in Lydia pričujejo, da je marsikaj mogoče, če smo potrpežljivi in vztrajni ter si prizadevamo za Gospodove blagoslove. Tisti, ki sledijo Odrešeniku in prisluhnejo navdihu Svetega Duha, lahko kot stari pomorščak popotnike vodijo domov in popolnoma spremenijo življenje drugim.